- čebelarstvo (Marjan Košak in Čebelarsko društvo Domžale)

- godbeništvo (Kulturno društvo Godba Domžale)

- izdelovanje papirnatih rož (Marija Radkovič in Sonja Beno,
kreativna skupina MASSIM Domžale)

- jasličarstvo (Marijan Vodnik, Domžale)

- klekljanje slovenske čipke (Klekljarska skupina SLAMICE,
Društvo Lipa Domžale)

- ljubiteljsko gledališče (Poletno gledališče Studenec)

- tradicionalno lončarstvo (Sabina Kremžar Pančur, Komenda)

- slamnikarstvo (Slamnikarski muzej Domžale)

- spuščanje gregorčkov (Gorenjski muzej in
Menačenkova domačija Domžale)

- vezenje (Neformalna skupina Vezilje iz Domžal)


24. januarja 2024 je v Slamnikarskem muzeju potekal muzejski večer z mag. Anjo Jerin, mag. Adelo Pukl ter dr. Ano Vrtovec Beno z naslovom Nesnovna kulturna dediščina in njeno varovanje v Sloveniji. Pogovor je vodila Katarina Rus Krušelj.

Več kot tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. Kamniško-bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom in ob žetvi so pletice izbrale najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih prodajali ali iz njih izdelovali slamnike. Sčasoma se je slamnikarska obrt razdelila v dve povezani panogi: pletenje kit iz slame in šivanje slamnikov. Tako kranjske kite kot domžalski slamniki so se prodajali po vsej Evropi. Zlata doba slamnikarstva se je zaključila s prvo svetovno vojno, ki je prinesla manjši prodajni trg, uvajanje novih umetnih materialov ter posredno je h koncu prispevala tudi moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno. 

Pomembno je, da dragocena znanja iz slamnikarske obrti, ki je stoletja zaposlovala prednike naših krajev, ne izginejo iz našega spomina. Danes se z raziskovanjem tovrstne kulturne dediščine na lokalnem področju ukvarja kar nekaj organizacij in posameznikov. V tokratnem skupnem projektu bosta združili svoja vedenja dve – Slamnikarski muzej in Knjižnica Domžale – in pripravili kulturno-zgodovinsko razstavo o razvoju slamnikarske dediščine in povezanimi redkimi znanji in poklici. Pletice in pletiči, kitarji, šivilje slamnikov, prešarji itd. so skozi stoletja oblikovali posebna znanja, ki so danes po večini ohranjena le v zapisih, starih fotografijah in so predstavljena v Slamnikarskem muzeju. Spomin na slamnikarsko preteklost Domžal se danes med drugim ohranja tudi v starih razglednicah, na voljo pa je tudi knjižno gradivo, ki poglobljeno obravnava zgodovino in pomen slamnikarstva za lokalno okolje. Mnoga znanja iz slamnikarstva žal izginjajo: na primer pletenje cekarjev iz slamnatih kit in pletenje vozljanega slamnika. Naloga nas vseh je, da se jih spominjamo, raziskujemo in morda nekdaj ponovno naučimo. 

Tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike, predstavlja, ohranja ti dve pomembni rokodelski veščini. Na razstavi bomo tokrat podrobneje predstavili pripoved pletenja kit iz slame – o zgodovinskih začetkih pletenja pri nas, o postopkih priprave slame za pletenje, o vzorčkih pletenja in njihovem trgovanju, o današnji uporabi slamnatih kit in današnjem pomenu za ohranitev.

Razstava se je pridružila projektu DEKD in TKD 2020 (26. 9. – 10. 10. 2020): Spoznaj? Varuj! Ohrani.

VABILO

Po razstavi vas bosta vodila avtorja razstave Katarina Rus Krušelj in Roman Kos.

Kitke iz slame vam bo pomagala plesti pletica Milka Breznik.

Vstop prost.

Vabimo vas na ogled razstave od 1. oktobra dalje v odpiralnem času muzeja:

od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure.

Vljudno vas prosimo, da ob obisku upoštevate zdravstvena navodila proti širjenju COVID-19, objavljena na vhodu v muzej.

---

Tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. Kamniško-bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje niso gojili žita zaradi slame za pletenje, ampak zaradi zrna in hrane. Ob žetvi pa so pletice izbrale najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih spletene prodajale za izdelavo slamnikov.

Kita iz pšenične slame se ni pričela s pletenjem, temveč s pravilno predpripravo: bilke so požele ročno, povezale jih v snope, posušile, otrebile, kolenčkale, sortirale po velikosti, namočile in pletle. Slamice so se pletle največkrat na 7 slamic, običajno na liho število, z izjemo cikcak kite iz 4 slamic. 

Zanimivo je opazovati, kako domišljena je bila ta slamnata obrt nekoč – izpod  veščih rok pletic so nastajale prave slamnate umetnine: kite z različnimi vpletenimi vzorci, cofki za okraševanje slamnikov, vozljani slamniki, stenske obloge, cekarji itd. Danes je domišljija in tudi sodobnejša tehnologija omogočila še druge načine dekorativne uporabe slame: od nakita, slike, pohištva do energijsko varčne in naravi prijazne hiše iz slame!

Pomembno je, da veščina pletenja kit iz slame in šivanja slamnikov, ki je stoletja zaposlovalo prednike naših krajev, ne izgine iz naše pozabe. S prikazovanjem teh obrti, med drugim tudi v našem muzeju, se ohranja pomembna lokalna kulturna dediščina; bolj ko si jo bomo prisvojili za lastno, bolj bomo uspešni pri gradnji kulturne identitete za zanamce. Zato vabljene vse generacije, da si ogledu razstave preizkusite v pletenju kitke iz slame.

---

---

Z veseljem objavljamo pesem, ki jo je zapisala Blažka Jurca, učenka Osnovne šole Rodica. 

Za svoje delo je bila nagrajena na Mladinskem literarnem festivalu Bralnice pod slamniki 2019.

Blažka Jurca, 7. razred, Osnovna šola Rodica

Mentorica Alenka Brovč, prof. slovenščine

 

Imajo ga vse gospe nališpane,

ki si želijo biti še lepe nadvse.

Imajo ga tudi vse gospodične,

saj vedo, da z njimi so mične.

 

Imajo ga vsi prijetni gospodje,

saj so z njim bolj židane volje.

Imajo ga tudi vsi nabriti fantiči,

ki si ne želijo postati fičfiriči.

 

Vsak v Domžalah ga pozna in ima,

saj to je pri nas obvezna oprema.

Poda se na vsako postavo in opravo,

ter takoj naredi bolj zapeljivo pojavo.

 

Vas zanima o čem zdaj govorimo?

Kaj je to, za kar pri nas vsi živimo?

Seveda, to so prelepi slamniki naši.

Obiščite nas in so lahko tudi vaši.

---