Vsakega obiskovalca Slamnikarskega muzeja ob vstopu v muzejski prostor najprej prevzame pogled na monumentalno sliko na platnu (610 cm x 330 cm), ki jo je za Godbo Domžale med letoma 1926 in 1929 naslikal slikar Slavko Pengov.

 

Zastor

Poslikana vzhodna stena z odrom in zastorom

Slavko Pengov je izhajal iz podobarske družine, saj je bil sin Ivana Pengova, lastnika priznane Pengovove podobarske delavnice v Ljubljani. Oče Ivan Pengov je bil doma iz Sela pri Ihanu. V letih 1893-1897 je obiskoval in z odličnim uspehom končal kiparski oddelek na obrtni strokovni šoli v Ljubljani. Zaposlil se je pri znanem podobarju Andreju Rovšku v Ljubljani. Po Rovškovi smrti leta 1907 je prevzel delavnico in postal mojster, delavnico je nato mnogo let uspešno vodil pod svojim imenom. V tej delavnici se je izučil rezbarstva tudi znani domžalski podobar, gospodarstvenik in politik Ivan Vrečar, ki je bil eden glavnih pobudnikov in organizatorjev gradnje Godbenega doma.

Ivanu Pengovu se je rodilo šest sinov in dve hčeri, Anica in Marica. Ivan, Božo, Slavko, Marjan, Jože in najmlajši Tone so se predvsem v mladostnih letih izobraževali in pomagali v očetovi delavnici. Vsi so nato študirali. Ivan je postal arhitekt in igralec, Slavko slikar (prejemnik Prešernove nagrade), Božo kipar (prejel je dve Prešernovi nagradi), Marjan elektroinženir (bil je tudi športnik sabljač – olimpijec), Jože režiser, lutkar ter Tone gradbenik. Zakaj malo bolj obširna razlaga o Pengovovi in Vrečarjevi delavnici? Predvsem zato, da bomo bolje spoznali »ozadje« naročila in zato, ker je podobarska Pengovova družina izhajala iz naših krajev ter, da so se v tej delavnici učili in izpopolnjevali tudi naši podobarji in ne nazadnje v tej delavnici je svoje tehnično znanje o uporabi dleta v lesu in kamnu pridobil tudi eden naših največjih likovnih umetnikov kipar Peter Loboda. Med drugimi je bil zaposlen v tej delavnici tudi oče Ivana Vrečarja in še potem, ko se je osamosvojil in odprl svojo podobarsko delavnico v Moravčah, sta skupaj s sinom Ivanom večino rezbarskega posla opravila za Pengovovo delavnico. Leta 1928 se je tudi sin Ivan osamosvojil in odprl v Domžalah svojo podobarsko delavnico (najprej na Ferjanki – na Savski cesti, kasneje pa se je preselil v novo hišo na Kolodvorski). Tako sta se družini dobro poznali in Ivan Vrečar je na osnovi teh spoznanj in vedenj, zlasti o Slavkovih sposobnostih, predlagal, da poslikave in zastor naredi prav on. Po vsej verjetnosti je bilo to Slavkovo eno prvih velikih naročil, ki se jih je lotil pri 21-ih letih takoj po končanem študiju v Zagrebu in najbrž tudi spodbuda za nadaljnje delo in razvoj.

Slavko Pengov, slovenski slikar, 24. junij 1908, Ljubljana, † 6. januar 1966, Ljubljana.

Slavko Pengov se je med obiskovanjem ljubljanske realke učil risanja in slikanja v šoli Probude pod vodstvom slikarja Fr. Sterleta. Med letoma 1926 in 1929 je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, med letoma 1929 in 1931 pa je študij (kiparstvo) nadaljeval na Akademiji na Dunaju. Od leta 1945 je bil profesor na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani.
Delal je v različnih tehnikah. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modulacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem. V tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja.
Med njegova najpomembnejša dela sodijo freske v župni cerkvi na Bledu 1932-1937, freske na stavbi mizarskih delavnic na Žalah v Ljubljani, mozaiki v vladni vili na Bledu 1947, freske v palači CK v Beogradu 1948, freske v prostorih FNT v Ljubljani 1950 in freske v palači Skupščine RS 1958.
Leta 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo v Skupščini – freska zgodovina Slovencev – še Prešernovo nagrado.

 
Del freske v parlamentu

Po zaključku del na Bledu je junija 1938 začel s poslikavo v povečani (načrte za povečavo je naredil arhitekt brat Ivan) domžalski farni cerkvi na Goričici. Slikati je začel Marijino kronanje v nebesih. Kronanje na oboku je dokončal v 29. delovnih dneh. V naslednjih 15. dneh pa je dokončal očake, preroke, apostole, mučence, spoznavalce in device. Za praznik, 15. avgusta, je bilo umetnikovo delo na ogled celotni župniji. Naslikal je tudi veseli rožni venec v vdolbinah na obeh straneh prezbiterija. Na platno je naslikal veliko oltarno sliko Marijinega vnebovzetja, patrocinij cerkve, ki je nameščena na zadnjo ravno steno prezbiterija (rezbarjen pozlačen okvir so naredili v Hrovatovi podobarski delavnici). Poslikave delujejo živo in sodobno in pričajo o slikarjevem izrednem talentu za monumentalne naloge, ki jih je pozneje še veliko in uspešno izvršil.

Poslikave v Godbenem domu

Malokdo se še spomni, da je bila poslikana pravzaprav celotna vzhodna stena, to se pravi ves prostor levo in desno od odprtine za oder in tudi ves prostor nad njo, vse tja do stropa. Delno se to vidi na edini pričujoči fotografiji posneti v notranjosti doma kmalu po otvoritvi. Poleg arhitekturnih elementov so na poslikavi predvsem izstopali portreti štirih svetovnih skladateljev – Mozarta, Wagnerja, Beethovna in Straussa. V zgornjem delu pa je bilo 15 figur v različnih pozah igraje na različne inštrumente. V centru nad odrom, med dvema portretoma, pa sta bila v prepleteni kompoziciji naslikana lira in angel.

Tudi na stropu, kjer je okrogla odprtina za zračnik, je bila naslikana rozeta sestavljena iz bogatega dekorativnega vzorca iz stiliziranih elementov ljudske ornamentike.

V celoti gledano je bilo, skupaj z zastorom, to kar zelo obsežno delo. In kdaj je Slavko vse to poslikal? Ali je imel pri delu kakšno pomoč – pomočniki, vajenci iz njihove delavnice – tega ne vemo. Vsekakor je moral poslikave v sami dvorani delati takoj po zaključku šolanja v Zagrebu (junija) in jih dokončati do 4. avgusta 1929, ko je bila otvoritev doma. To je sicer zelo kratek čas, a vemo, da je bil Slavko »hiperproduktiven«, saj je leta 1938 glavno stropno sliko v farni cerkvi naslikal v fresko tehniki samo v 29 dneh! Ne vemo, ali je v tem poletnem času naslikal tudi zastor, možno je. Vsekakor pa je imel po vsej verjetnosti idejno in tehnično (predloge) že vse pripravljeno, saj je načrt za dom obstajal že od leta 1926, tako da je imel vsaj natančne mere glede velikosti poslikav na sami steni kot tudi samega zastora.

Simbolika zastorske slike

Kaj nam pripovedujejo vse te podobe, figure, simboli, elementi, ki so naslikani na zastoru? Kaj nam sporoča avtor ali idejni snovalci vsebine zastora? Žal tega točno ne vemo. Po pripovedovanju pokojnega Jurija Bolharja, ki mi je enkrat ob priliki, kmalu po tem, ko je bil zastor zopet predstavljen javnosti (od leta 2000 je na tem mestu, kot je sedaj), povedal, da se njegova mama spominja, da je enkrat imela v rokah zvezek, v katerem je bila ta vsebina zapisana, obrazložena. Žal tega zvezka nismo nikoli nikjer izsledili ...

Nosilni elementi te zastorske slike so moške figure v nadnaravni velikosti. Sedem figur, ki naj bi predstavljale sedem dni v tednu – vsaka en dan v tednu. Osrednja predstavlja prav gotovo nedeljo. Figura je upodobljena kot bog-kralj in v avreoli je napis IN POČIVAL JE SEDMI DAN OD VSEGA DELA. Avreola je »prekrižana« z enakokrakim križem. Ta osrednja figura sedi, v naročju ima (v levici) fascio (fasces, butarica s sekirico) v desnici pa masko. Tako fascio kot masko opira na kolena.
Če malo podrobneje pogledamo simboliko butarice s sekiro, ki je na celotni sliki mogoče najbolj »sporen« simbol.

Uradna razlaga pravi: fasces [lat.], snop šib s sekiro, izvira od Etruščanov, v Rimu pa so ga nosili liktorji in je izražal uradni položaj rim. magistratov in s tem povezano pravico kaznovati in dosoditi smrtno kazen. S francosko revolucijo je ponovno oživel skupaj z jakobinsko čepico kot simbol republikanizma, fašizem v Italiji pa se je vrnil k antičnem simbolu fasces, ki je 1926 postal uradni državni simbol.

Od etrurske civilizacije se je simbol skozi zgodovino zelo spreminjal – tako oblikovno (sekirica od strani, spodaj, zgoraj) kot pomensko. Prvotni simbol je bil precej drugačen od simbola, ki je prevladal kasneje, za časa prvega rimskega diktatorja. Takratna butarica je bila namreč brez sekirice, v sredini je bil le velik T. Vsebina simbola je bila: močni nudi pomoč šibkim, tako svojim otrokom kot drugim, kolikor pač zmore. Po zlomu Vestalk in s tem do takrat prevladujočega matriarhata pa se je simbol spremenil v svoje nasprotje. Simbol se je spremenil v simbol vladanja na podlagi moči – diktature. V starem Rimu je bil na fasces (Fascis Lictorii) simbol moči sodnikov. V času francoske revolucije simbol enotnosti in politične svobode, moč republike. V drugi polovici devetnajstega stoletja do prve svetovne vojne je bil simbol še vedno v uporabi, v glavnem pri silah na levici.

Ta simbol je bil tudi navdih in uporaba pri različnih skrivnih prostozidarskih ložah, zlasti v času renesanse. Simbol butarice, okrog katere je povezanih 10 posekanih leskovih palic, je simbol obvladovanja ljudi okrog sebe, je simbol nasilja nad duhovno in materialno šibkejšimi – odvisnimi. Deset povezanih leskovih palic predstavlja deset ljudi, ki so povezani v ložo, sekirica pa je oseba, ki ložo vodi. Trakova, ki palice povezujeta, pomenita, da so povezani duhovno ter materialno. Osebe v loži t.im. palice so materialno in duhovno odvisne od svojega šefa – t.im. sekirice.

Po prvi svetovni vojni leta 1919 je B. Mussolini s somišljeniki ustanovil zvezo Fasci di Combattimento ali Zvezo borcev, ki je uporabila ta simbol v smislu potrebe po narodni enotnosti nad interesi strank. Novembra 1921 je bila ustanovljena Fašistična stranka (Partito nazionale fascista). Mussolini je želel Italijo popeljati nazaj k veličini antičnega imperija. Zato je uporabljal mnoge simbole antičnega Rima, v prvi vrsti simbol – fascio, butarico, sveženj palic s sekirico. Fascio postane simbol stranke in režima. Italijanska Fašistična stranka je bila tudi vzor za fašistične sisteme v drugih državah. Kaj vse je fašizem s svojim delovanjem, tudi na naših tleh, prinesel, vemo in na tem mestu o tem ne bomo razpravljali. Zanimal nas je samo simbol, ki so ga uporabljali in ki so mu dodali s svojimi dejanji najbolj negativno vsebino.
Sprašujem se, je to slikar Slavko Pengov (ali idejni snovalci vsebine) to vedel in zakaj ga je umestil v to zastorsko sliko? Najbrž bom(o) na to vprašanje težko kdaj dobili odgovor.
Naslednji element na sliki, ki zelo izstopa, je maska. Resda je imela Godba Domžale zelo močno dramsko sekcijo, a tu je naslikana samo ena maska v zlati barvi, brez izrazitega izraza. A v glavnem se kot simbol-piktogram za uprizoritveno umetnost uporablja, povzeto po grški komediji in tragediji, dve maski – po izrazu vesela in žalostna. Maska ima včasih čarobno moč: nosilca varuje pred zločinci in čarovniki; in nasprotno, članom tajnih družb (lož) pomagajo, da bi mogli z ustrahovanjem vsiliti svojo voljo. 

V spodnjem delu te centralne figure sta umeščena v »trikotne« niše dva angela v belih oblekah-tunikah (vsi drugi angeli so v rjavih, z belim ovratnikom). Desni angel v rokah drži cvet rogoze, šaš – simbol krhkosti, a tudi prožnosti, levi angel pa kelih – splošnejša simbolika keliha (čaše, kupe) velja za srednjeveški gral, posodo s Kristusovo krvjo, ki hkrati pomeni trenutno izgubljeno izročilo in napoj nesmrtnosti – vendar se eno in drugo izenači.

Na vsaki strani osrednje figure so naslikane tri moške figure, štiri v bolj lebdeči pozi in dve, ki sta v narodnih nošah, v stoječi. Na desni strani je med dvema figurama, v slovenski (gorenjski) noši, starejši moški. Oblečen je v kožuh, bogato okrašen z ornamentiko, obut pa je v črne usnjene škornje. V sklenjenih rokah ima pipo (čedro) in na desni roki obešen slamnati cekar z ornamentiranim napisom IHS. Na njegovi levici je bosonoga moška figura v okrasni tuniki, prepasana z rdečo vrvico. Z desnico se drži za čelo in pogleduje v nebo … Na skrajni desni strani je figura mladeniča, v kratkih hlačah in beli srajci, ki v naročju drži ovco, jagnje. Jagnje je črne barve!!! Je kljub temu lahko še spravna žrtev za daritev, da si človek zagotovi odrešenje?
Desno stran tvorijo tri moške figure. Srednja je prav tako kot na levi strani oblečena v narodno nošo. Ta na tej strani nosi eno od hrvaških noš. Oblečena je v belo platneno srajco in hlače. Obuta v črne usnjene škornje, preko srajce nosi rjav telovnik in preko desne rame ima obešeno malho. V desnici drži palico. Z glavo je obrnjena na desno, k desni figuri in s pogledom opazuje, kaj je zapisano v odprti knjigi-zvezku (je to simbol sveta: Svet je neizmerna knjiga), ki jo v levi roki drži sosednja figura. Ta figura s knjigo ima v desnici pero. Oblečena je v svetlo sivo tuniko. Na skrajni levici pa je figura mladeniča, oblečenega samo v kratke rjave hlače. Z veselim obrazom zre v nebo, v iztegnjeni levici pa visoko v zrak drži kozarec z vinom. Vino je na splošno povezano s krvjo, tako po barvi kot svojem značaju rastlinske esence: zato je pijača življenja in nesmrtnosti. V svetopisemskem izročilu je vino predvsem simbol veselja in, s posplošitvijo, vseh darov, ki jih Bog daje ljudem. 
Vseh šest opisanih moških figur ima avreolo. Pri vseh je osnovna barva avreole zelena, vzorec iz stiliziranih elementov ljudske ornamentike, ki je pri vsaki avreoli drugačen, pa je v rdeči barvi. Zelena je barva vode, kot je rdeča barva ognja, zato je človek od nekdaj čutil razmerje med tema dvema barvama kot razmerje med svojo bitjo in svojim obstojem.

Če je na vsaki strani mož v narodni noši – Slovenec in Hrvat – ali je mogoče potem osrednja figura Srb? Kralj? Mogoče tudi »sekirica«? In vsi skupaj ponazarjajo Kraljevino SHS. Ob nastanku poslikav je še bila, saj se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo dva meseca po odprtju Godbenega doma.
V zgornjem delu zastora, levo in desno od avreole osrednje figure je na desni strani naslikana cerkev na Goričici še kot protiturški tabor. Na levi pa v taki podobi, kot je bila ob nastanku tega zastora.

Levo in desno od slik tabora in cerkve sta na vsaki strani po dva angela. Angeli so tudi na poslikavah na steni nad zastorom. Angeli so posredniki med Bogom in svetom, so sli, glasniki, čuvarji, vodniki, varuhi itd. Na desni strani angela igrata na liri – glasbilo v pravem pomenu besede, ki povezuje nebo in zemljo. Angela na levici pa igrata na lutnji – simbol univerzuma.
Vsi zgornji angeli imajo za krili zataknjene tarok karte, za vsakim krilom po eno. Na desni so piki in kare, na levi pa križi in srca. Ne vem (za enkrat), kakšen pomen imajo te karte, zataknjene za krili, saj že v samih tarok kartah obstaja in deluje cel svet simbolov.
Celotno sliko zaključuje slikar Slavko Pengov z napisom (zadnjim verzom), vzetim iz pesmi Podoba pesnika Otona Zupančiča, ki je izšla v zbirki V zarje Vidove. »O DA NAM JE PRITI DO SVOJE PODOBE I MENI I TEBI NAROD MOJ«. Pesem govori o pričakovanjih po končani prvi svetovni vojni.

Vsekakor bo potreben k simbolni analizi te slike in razumevanju sporočila še kakšen širši pristop. Tale zapis pa naj bo spodbuda in izziv, da se bo to mogoče v bližnji prihodnosti res uresničilo. Ne nazadnje pa se je potrebno zahvaliti tudi štirim osveščenim godbenikom, da so pravočasno odstranili zastor iz Godbenega doma, ker se je dvorana začela uporabljati v druge namene in ga s tem rešili pred uničenjem ter ga vrnili nazaj v dom, ko so bili zato izpolnjeni pogoji.

Roman Kos

Fotografije: Aco Majhenič, Roman Kos in arhiv Godbe Domžale

Zastor v Slamnikarskem muzeju