Prve filmske projekcije so v svetu začeli vršiti koncem devetnajstega stoletja, kmalu po letu 1900 pa so se v zahodnih državah kot so Francija, Anglija in ZDA že začeli pojavljati prvi stalni kinematografi, ki so hitro postali konkurenca gledališču in operi. Nemi film, ki je bil takrat edini filmski izraz, so najpogosteje spremljali pianisti, včasih tudi orkestri. Prvi slovenski celovečerni nemi film V kraljestvu zlatoroga je bil posnet leta 1931, za prvi celovečerni zvočni film pa velja Na svoji zemji iz leta 1948.

Kino ima tudi v Domžalah dolgoletno tradicijo. Leta 1925 se je v telovadnem društvu Sokol pojavila želja in potreba, da bi tudi v Domžalah dobili prvi kino. Že naslednje leto so ustanovili kino odsek z nalogo, da čimprej poskrbi za redne kino predstave. Sprva so k sodelovanju povabili potujočega zasebnika, ki je posedoval ustrezne naprave za predvajanje, v letu 1927 pa so se že odločili za nakup lastnih naprav za predvajanje filmov.

Aparature so stale takratnih 40.000 din, vložen denar pa se je zaradi dobrega obiska društvu povrnil v slabih petih letih. Kino se je tako uspešno pridružil ostalim dejavnostim v Sokolskem domu, ki je bil poleg Društvenega doma, v katerem sedimo danes, središče družabnega življenja v Domžalah. Po letu 1930 je tudi kino odsek Sokolskega doma ugotavljal, da so po svetu nemi filmi vse redkejši in da se je v filmski industriji dokončno uveljavil zvočni film. Za prvega velja film »Jazzovski pevec«, ki je bil povečini nem, nekaj dialogov in skladb pa je bilo predstavljenih tudi s sinhronizoranm tonskim posnetkom. Vsled tem se pojavi zahteva, da se tudi v Domžalah nabavijo naprave za predvajanje zvočnih filmov. »Nemi film je dokončno preživel, tudi mi moramo poskrbeti, da bodo naši ljudje lahko gledali te moderne filme!« so zapisali. Kino odsek so takrat sestavljali Ivan Šribar, Slavko Bizjak in Jože Sršen, ki so bili tudi določeni za nabavo zvočne kino aparature.

Ker je bilo sredstev premalo, so za nakup naprave, ki je stala 41.500 dinarjev, razpisali brezobrestno posojilo, med članstvo pa so posredovali obveznice po 100 dinarjev. Ob vsem tem se pojavijo še stroški preureditve motorjev, kabine in dvorane, ki nanesejo še dodatni 6000 dinarjev. Dolgov se je v tistem letu nabralo kar precej, pojavila pa so se tudi vprašanja, kaj je glavna sokolska dejavnost v Domžalah, saj se je zaradi kina zmanjšalo zanimanje za telovadnico, ki je bila vse manj obiskovana.

V letu 1935 so dohodki od kina predstavljali dobrih 70.000 dinarjev, kar je velik delež os skupnih dohodkov v višini 92.000 dinarjev. O kinu tudi poročajo kot o zelo pomembnem dejavniku pri izobrazbi ljudskih plasti, kar dokazuje tudi veliko zanimanje za filme. V času pred drugo svetovno vojno je Sokolski dom postajal vse bolj nevzdrževan, kar je bil odraz pričakovanja velikih sprememb, saj so telovadbo in ostale dejavnosti nadomestile predvsem strelske vaje. Pod nemško okupacijo so domžalski kino uporabljali predvsem za predvajanje propagandnih filmov za nemške vojake, ki so jih leta 1943 domžalski mladinci tudi preprečili z drzno sabotažno akcijo.19. maja 1944 so stavbo, ki je služila okupatorjem, požgali partizani. Na njenem mestu danes stoji stanovanjski kompleks SPB.

Po osvoboditvi je občinski ljudski odbor leta 1946 ustanovil Kino Domžale, ki je filme začel predvajati v nekdanjem Društvenem domu, sedanjem Kulturnem domu Franca Bernika Domžale in Glasbeni šoli Domžale. Njegova upravnica je bila Stana Lavrič, kasneje pa so iz Kina Domžale nastali Kinematografi Domžale. Pod njihovim okvirom so delovali kini v Domžalah, v Radomljah in Jaršah, v neposredni bližini pa so delovali tudi kini Mengeš, Duplica in Kamnik. Potujoči kino je redno obiskoval Moravče, Ihan, Blagovico, Krašnjo in Prevoje. Prva dvorana ki je prenehala z delovanjem je bila Jarška, predvsem zaradi slabega obiska, najdlje pa je vztrajala Domžalska, ki je bila večkrat  posodobljena z boljšo tehnično opremo, sredi sedemdesetih let pa so jo po požaru, ki je nastal zaradi dotrajane električne napeljave, tudi temeljiteje obnovili. Tako so Domžale pridobile pomemben prireditveni prostor, ki je sprejel 255 obiskovalcev in je poleg kina služil tudi koncertom in gledališkim predstavam z manj zahtevnimi scenami. Za adaptacijo leta 1975 je bilo zbranih 128 milijonov starih dinarjev, veliko pa je bilo opravljeno tudi s prostovoljnim delom. Kino je v tej dvorani deloval do sredine osemdesetih let, ko so v kompleksu SPB odprli novo, moderno kino dvorano, na začetku devetdesetih let pa so se že pojavili načrti za obnovo dotrajanega Društvenega doma.

Leta 1986 je Kulturna skupnost Domžale v sklopu kompleksa SPB zgradila novo kino dvorano, ki je takrat veljala 120 milijonov dinarjev. Delovna organizacija Kinematografi Domžale se je združila z Ljubljanskimi kinematografi, ki so prevzeli upravljanje dvorane in prispevali za tehnično opremo, ki je bila v tistem času ena najsodobnejših v Jugoslaviji. Pod okvir Ljubljanskih kinematografov sta prešli tudi kino dvorani v Mengšu in Radomljah, za kateri pa kmalu ni bilo več interesa, deloma zaradi dotrajane opreme, deloma pa tudi zaradi slabega obiska.
Ob otvoritvi 27. novembra, ki je sovpadala s 60-letnico kina in 40-letnico neprekinjenega delovanja kina v Domžalah, so premierno predvajali slovenski film Heretik, v dvorani pa so poleg predvajanja popularnih ameriških filmov vodili tudi akcije kakršna je bila Pula po Puli ter Minifest, ki so predstavljale osnutek organiziranega in urejenega filmskega gledališča, ki pa ga Domžale tudi v tistem času niso dobile.

Takrat so zapisali: »Uresničuje naj se zdrava, kulturna, idejno svobodna politika, tista, ki je ob filmu in s filmov nosilec duhovnga poglabljanja vseh gledalcev. Slovenski film ni trgovina, niti obrt, industrija; slovenski film je kultura in to kulturo bomo v novem kinu razvjali.«

Kino dvorana v SPB-ju je delovala slabih petnajst let. V tem času so njeni upravitelji, Ljubljanski kinematografi, postali zasebno podjetje. Ob izgradnji multipleksa Kolosej v Ljubljani je dvorano v Domžalah doletela podobna usoda kot številne druge dvorane v Ljubljani in okolici - postale so odveč in Domžale so bile celo desetletje brez kina.

V letu 2009 se je Kulturni dom Franca Bernika zaradi nerešljive situacije s kino dvorano v kompleksu SPB, odločil oživiti kino dejavnost v Domžalah in svojim kulturnim programom dodati tudi filmske vsebine. Nastal je je Mestni kino Domžale, ki v občino zopet vrača filmski utrip, kakršen je nekoč v dvorani Društvenega doma že bil.

Mestni kino Domžale predvaja predvsem umetniški, avtorski in kvalitetni film, na kratko »art« program, programsko pa se dotakne tudi boljših izdelkov ameriških studijev. V dveh letih delovanja se je novi domžalski kino tudi v širšem slovenskem prostoru uveljavil kot eden od pomembnejših mestnih kinematografov, ki se dokazuje s skrbno izbranim programom, retrospektivami in filmskim abonmajem, ki pregleduje filmske klasike in filme, ki so zaznamovali festivalska platna v zadnjem desetletju.

V namen filmskih projekcij smo Tomčevo dvorano znova preuredili, opremili s 35mm in digitalnim kino projektorjem in ustrezno tonsko opremo, tako da se v enem letu v dvorani vrši povprečno 600 filmskih projekcij letno, v letu 2016 pa si je filme pri nas ogledalo 30.000 gledalcev.