Kofutnikova domačija
V sklopu naše muzejske dejavnosti smo vam pripravili dostop do poučnih ugank za najmlajše, učnih listov za šolarje, pisnih in video prispevkov ter gradiv za zahtevnejše bralce.
Uživajte!
KOFUTNIKOVA DOMAČIJA
PROSTORSKA ZASNOVA KOFUTNIKOVEGA PARKA V SREDNJIH JARŠAH – POZIV K SODELOVANJU
V mesecu juliju 2022 je pod okriljem Kulturnega doma Franca Bernika Domžale potekala odstranitev in rušitev Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah. Žal Občina Domžale kot lastnica objekta v njem ni prepoznala njegove velike vrednosti in izjemne vsebine, s katero je bila povezana, in na katero smo opozarjali kot upravljalci od leta 2014. Zato je bila prepuščena večletnemu propadanju, ki je privedlo do dotrajanosti in neizbežne odločitve o njeni rušitvi …
Zapis: Cveta Zalokar
Komisija se je v začetku julija seznanila s pripravljenim gradivom idejne zasnove ter nekaterimi dejstvi in opozorili krajanov, povezanimi z dogajanjem in življenjem v okolici Kofutnikove domačije. Po daljši obravnavi je bila sprejeta odločitev, da bomo idejni projekt predstavili širši javnosti v občinskem glasilu Slamnik ter pozvali vse, ki bi želeli sodelovati pri njegovi zasnovi, da posredujejo svoja mnenja in predloge do 31. avgusta na e-naslov
slamnikarski.muzej@kd-domzale.si ali po pošti na naslov Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Ljubljanska cesta 61, 1230 Domžale. Na tej osnovi bomo skušali pripraviti dokončni strokovno utemeljeni predlog za ureditev ter ga predati v izvedbo Občini Domžale.
Foto: Vizualizacija bodočega Kofutnikovega parka (Archinauts d.o.o.); Kofutnikova domačija v Srednjih Jaršah (foto: Jerneja Sklepič Erklavec).
ZGODBE IZ KOFUTNIKOVE DOMAČIJE – DOPOLNITEV PRISPEVKA O SORODNIKIH, KI SO DELALI V SLAMNIKARSKIH TOVARNAH PO SVETU (16. del)
Že dobro leto pišemo zgodbe iz Kofutnikove domačije iz Srednjih Jarš, ki so vam – vsaj upamo tako – ilustrirale življenje nekoč na obrobju Domžal konec 19. in začetek 20. stoletja z osebno pripovedjo prebivalcev te hiše – družine Giovanelli. Namreč v okviru priprav za ohranitev ene izmed redkih najstarejših lesenih hiš na domžalskem območju smo v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale pripravili interpretacijski načrt z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, v katerem osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija, ki pa je močno povezana tudi s slamnikarstvom. V njegovi ožji družini je bilo kar pet družinskih članov, ki so delali v slamnikarskih tovarnah v Domžalah, po Evropi in v New Yorku.
Zapisali smo že, da se je v družini Johana Giovanellija starejšega in Marjane Habjan rodilo sedem otrok, od katerih jih je preživelo le pet. Mati Marjana je delala kot sezonska slamnikarica v evropskih mestih. Trije otroci – Franca, France in Lovrenc so odšli delat slamnike v Ameriko. Franca in France leta 1906, Lovrenc pa leta 1920. Vsi trije so bili poročeni, imeli so družine in nihče se ni vrnil domov. Iz pisem, ki so jih sorodniki in prijatelji v letih 1922-1929 pisali v Srednje Jarše, razberemo, da je bila družina zelo povezana, skrbeli so drug za drugega tako z nasveti in navodili, kot materialno – iz Amerike so v Jarše redno pošiljali denar in stvari (predvsem obleke), v nasprotno smer pa kaj malega, kar je spominjalo na domače kraje – lipov čaj, posušene gobe… Zelo zanimiva so poročila o tamkajšnjem socialnem življenju, tudi o tem, da je bila domžalska skupnost na tujem močno povezana. V pismih spregovorijo tudi o časih, ko je bilo težko dobiti delo in da življenje v Ameriki ni bilo tako enostavno, kot so si predstavljali doma.
Ameriška pisma s Kofutnikove domačije nam odstirajo le majhno nišo v življenja Kofutnikovih tako v Ameriki kot doma v relativno kratkem obdobju, a so za raziskovanje zelo dragocena. Poslane fotografije so ohranjale žive podobe ljudi, ki so si bili blizu, sporočale so o pomembnih dogodkih ter tudi prinašale podobe preživljanja prostega časa in okolja, v katerem so živeli. Ker nam danes slamnikarji ne morejo sami pripovedovati svojih življenjskih zgodb, so pisma edini dokumenti, skozi katera lahko dobimo vpogled v njihovo življenje, v njihov način razmišljanja in medsebojne odnose, kot so jih opisali sami. Fotografije pa ostajajo dokument o tem, kaj jim je bilo pomembno, da pokažejo svojcem.
Zgodba o življenju Kofutnikovih slamnikarjev v Ameriki pa je v zadnjem času dobila svoj epilog. Pri branju zgodb, objavljenih v Slamniku, sta se na nas prijazno obrnili bralki, ki želita dopolniti pomanjkljivosti v povezavi z družino Lovrenca Giovanellija, ki je odšla »s trebuhom za kruhom« v New York. Bralki sta potomki Lovrenčeve žene Francke Kralj in v družinski zapuščini hranita nekaj pisem in fotografij, s katerimi vam skupaj razgrinjamo do sedaj nenapisano nadaljevanje »ameriške« zgodbe domžalskih slamnikarjev.
Lovrenc Giovanelli se je rodil 10.8.1891 kot šesti otrok po vrsti. V mladosti je delal kot mlinar in slamnikar. S Frančiško (Francko) Kralj iz Zgornjih Domžal se je poročil 9.1.1915. V Ameriko sta odšla pet let kasneje, pri Franckini sestri Ani pa sta pustila dve hčerki Frančiško (rojena leta 1916) in Valentino. V ohranjenem pismu iz zapuščine Kofutnikovih beremo Franckino poročanje o delu in življenju v New Yorku (Brooklyn, 12.5.1922): »Midva se imava po navadi, zdrava sva, delava oba, od jutra do noči sva v fabrki. Zvečer pa doma delava in tako nama gre hitro čas naprej, zato pa ne smete zameriti, ker bolj malo piševa. Saj smo sami Kranjci skupaj v fabrki, nas je gotov kakih 60, tako da nam ni dolgčas. Ob nedeljah pa smo največ s Franco in Mihom (Lovrenčeva starejša sestra in njen nož) skupaj, se malo na travo peljemo ali pa v kako gmajno, posebno sedaj, ker je že tukaj v mestu zelo vroče, da se malo pofrišamo. Druge zabave tako ni v Ameriki… Po otrocih nama je pa čezdalje bolj dolgčas, naj raje bi jih kar sem vzela, pa malo morava še počakat. Ali kaj v Jarše pridejo z njima? Jaz sem jim že pisala, ker vem, da imate sedaj veliko dela, da vam bojo prišli pomagat…«
Tri leta kasneje, maja 1923, sta starša poskrbela, da se je družina spet združila. Dokumente za hčerki je urejal Lovrenčev brat Johan Giovanelli. Tako beremo iz uradnega pisma iz leta 1923: »Po naročilu g. Lovrenc Giovanelli, 151 Harman St. Brooklyn, N. Y., vam priloženo pošiljamo listine, s katerimi skušajte dobiti dovoljenje za potovanje v Ameriko za njegove dve hčerki Frančiško in Valentino Giovanelli in Nežo Yokan, katera jih bo spremljala, čim bodo tamošnje oblasti pričele sprejemati prošnje za potne liste. S slovenskimi izjavami vložite prošnje za potne liste pri domačem županstvu ali okrajnem glavarstvu. Ko dobijo potne liste, naj gre Neža Yokan z istimi in dvema angleškima listinama osebno k amerikanskemu konzulu ter vzame potrebne slike seboj, da tudi on njih potne liste podpiše in potrdi. Ostali 2 listini, na katerih je naša opazka, pa naj prinese seboj, da jih bo za – mogla predložiti naselniški oblasti dospevši v New York. Vas vljudno pozdravljajoč ostajamo s spoštovanjem, Frank Sakser State Bank.« Z naslednjim pismom sta Johanu poslala 340 dolarjev za dve ladijski karti za hčerki in njuno spremljevalko ter zapisala: »Nežiki pa le povej, da jo oba prav lepo pozdraviva in da že komaj čakava, da nama bode punčke sem pripeljala, saj tukaj ji bode dobro in vem, da bode prav zadovoljna, ko bode tukaj.«
V Ameriki so se zakoncema rodili še trije sinovi: Edi, Henrik in Johan (tudi Janezek in Žan). Valentino (Tinco) pa je še kot deklico povozil avto. Iz Francinega pisma leta 1935 beremo: »Hčerka Fani je dopolnila 9. marca 19 leto … ubogo Tinco smo zgubili, ki še danes žalostujemo zanjo in starejši fant je star 12 let, drugi 9, tretji 5 let, tako da sem vsa srečna, ko jih pogledam. Fani gre z menoj delat, in fantje grejo vsi v klošter v šolo. Hudega nam še ni blo in hvala Bogu, toda delat moramo zmeraj in doma imam deklo, da mi otroke merka. Neža mi malo pomaga v gospodinjstvu. Angleškega jezika sem se popolnoma privadila, toda otroci morajo pa tudi vsi kranjsko govoriti.«
Z leti so otroci odrasli in ju redno obiskovali – na ohranjenih fotografijah jih lahko opazujemo, kako so bili razvrščeni po velikosti. Lovrenc je imel težave s srcem. Kdaj je umrl, ni znano, po ohranjenih fotografijah lahko sklepamo po letu 1948. Otroci so se poročili, imeli otroke, stanovanja, službe in situirano življenje. Johan je potoval po celem svetu, saj je delal v tobačni industriji. V pismu iz leta 1969 Francka piše, da živi sama v štirisobnem stanovanju. Strah jo je kriminala, ki ga je mnogo v Ameriki. Omenja, da ji je 75 let ter da je upokojena že enajst let. Zapisala je še: » Pri slamnikih ni več dela, vsi nosijo rute ali lasulje, poleti pa nič…«
To je zadnja ohranjena sled iz življenja zakoncev Francke in Lovrenca Giovanelli v Ameriki. Za dopolnitev njihove zgodbe se zahvaljujemo ga. Marjeti Urankar iz Domžal in ga. Janki Jerman iz Radomelj.
Delovna skupina za vsebinski načrt
Kofutnikova domačija kot ekomuzej
Literatura:
Prajs, M., Ferlič, Ž., 2016. Ameriška pisma iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah iz prve polovice 20.
stoletja: Raziskovalna naloga s področja etnologije. Osnovna šola Rodica, Domžale;
Prajs, M., Prajs, Š., 2018. Fotografije iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah: Raziskovalna naloga s področja zgodovine. Osnovna šola Rodica, Domžale.
slike:
slika 1: Kofutnikovi izseljenci v Ameriko – Franca, France in Lovrenc, okoli leta 1922. (Arhiv Kulturnega doma Franca Bernika Domžale)
Slika 2: Otroci Lovrenca Giovanellija z inštrumenti okoli leta 1926. Slika domačim med drugim sporoča, da je tudi v ameriški družini glasba pomemben del njihovega življenja, kot je bila tudi v domovini. Vsi Giovanellijevi v Ameriki so se tudi redno udeleževali povork v slovenski narodni noši. (vir: arhiv Kulturnega doma Franca Bernika Domžale)
Slika 3: Odraščajoči otroci. (Vir: osebni arhiv M. Urankar in J. Jerman).
Slika 4: Zakonca Francka in Lovrenc Giovanelli s sinom Edijem leta 1946 na strehi stanovanjske hiše v New Yorku. (Vir: osebni arhiv M. Urankar in J. Jerman).
ZGODBE IZ KOFUTNIKOVE DOMAČIJE – DRUŽBENA ANGAŽIRANOST JOHANA GIOVANELLIJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (14. del)
V interpretacijskem načrtu z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, ki smo ga v okviru priprav za ohranitev Kofutnikove domačije zasnovali v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija. V tem delu opisujemo povratek družine iz ujetništva z gradu Goričane in družbeno angažiranostjo Johana Giovanellija pri vzpostavljanju nove Občine Jarše.
Kofutnikova Pepca pripoveduje: »Ko je prišla svoboda, je vsepovsod po cerkvah zelo lepo zvonilo. Pod gradom Goričane je cesta, ki je bila takrat noč in dan polna prometa, tam so šle krave, konji, vojaštvo in civilisti. Mi pa, ki smo se ravnokar rešili ujetništva v gradu, smo se razpršili po okoliških hišah in se poskrili. Blizu medvoške postaje smo imeli znanko, ki nam je organizirala lojtrni voz. Vse smo naložili na voz in so nas odpeljali. Potem so prileteli »titovci«, aeroplani. Voz smo zapeljali v gozd, ker so streljali. Ponoči pa je prišel nek partizanski avion in je hotel razbiti most čez Soro. Odvrgel je tri bombe in ena od teh je padla ravno na vrt, pod okno, kjer smo mi tisto noč spali. Ko smo zjutraj vstali, smo imeli vsi polno črepinj na sebi. Most pa je ostal, ker so ga zgrešili. 5. maja 1945 smo končno prišli domov v izropano domačo hišo.« V času vojne, po izselitvi družine iz Kofutnikove domačije, so v njej nekaj časa prebivali Nemci in so požgali vse pohištvo. Hiša je bila ob njihovi vrnitvi domov skoraj prazna, nekaj predmetov so si v času njihovega ujetništva verjetno prisvojili tudi krajani.
»Po vojni je moral naš ata spet občino nazaj postaviti, ker so bili vsi dokumenti požgani. Vse ljudi je poznal, od vseh ljudi je vedel tudi, kdaj je kdo rojen, poznal je vse, ker je bil dolgo časa župan. /…/ Ker je imel z vzpostavljanjem občine dosti dela, so nam dodelili enega Švaba - ujetnika, da je delal na kmetiji namesto ata. Vojne je bilo konec, bili pa so tukaj še ujetniki, ki so jih dajali po kmetijah, da so ljudem pomagali. Tisti človek je bil zagrizen nacist. Govoril je malo. Mama pa je znala dobro nemško, ker je v mladosti hodila v Linz šivat slamnike. Nekaj časa ni vedel, da razume nemško. Poslušala ga je, ko je hodil v hlev, ko je visel na konju in se pogovarjal z njim. Ta ujetnik je bil doma zelo bogat, veleposestnik. Nekaj časa je bil pri nas, kakšen mesec dni in pol, potem pa so ga zamenjali. Prišel je drug ujetnik, starejši moški, ki je bil zelo pobožen. Prav tako je bil Nemec, živel pa je na Koroškem. Ta je bil čisto drugačen. Mamo je prosil, naj mu posodi suknjič in srajco, da je šel k maši. Slovensko ni znal, mene je spraševal kakšne besede, da sem ga učila. Pri nas je ostal do konca, dokler ni ata uredil vse potrebno za vzpostavitev občine. Ko pa je ata to delo končal, ni hotel imeti nobenega ujetnika več. Zadnji je bil zelo prijazen, dober za delo in za vse. Spal je na podu v mrvi, ni hotel spati drugje. Rekel je, da je pri nas zato, da dela. Mami ni pustil molsti, pač pa je vse krave pomolzel sam. Še potem, ko je odšel, nam je večkrat pisal. Ujetniki so šli kmalu potem lahko domov. Tukaj pa so se zelo bali, da jih kdo ne bi ustrelil. Zato nihče ni hodil nikamor, šli so edino z nami na polje. Konj Fuks se je potem navadil na slovenske ukaze. Ko smo se enkrat z njim peljali, je ravno prišel vlak. Zdirjal je kar po dveh nogah, tako se ga je ustrašil. Tekel je tako hitro, da je prehitel vlak. Mi pa smo se močno držali voza, dokler ga ata ni umiril. Vsi so ga hodili gledat, tako lep konj je bil. Bil je paradni konj s čisto tankimi nogami, glavo pa je nosil zelo pokonci. Ko je ata prišel k njemu, je od zadovoljstva zagodrnjal. Ata je imel živali zelo rad. Ta konj je bil potem še zelo dolgo pri hiši.«
Po vojni so Kofutnikovim nacionalizirali eno njivo na Mengeškem polju. Oče Johan Giovanelli je bil še vedno zaposlen v tovarni Induplati, kasneje pa je tam delal tudi njegov najmlajši sin Lovro.
»Atov prijatelj je bil Vojskov ata, kovač z Rodice, s katerim sta bila vedno skupaj. Ob nedeljah sta hodila eden k drugemu. Pri nas smo imeli na dvorišču leseno uto. Ob nedeljah so bili moški v tisti uti od poldneva pa do temne noči, pa še ob petrolejki so igrali karte. Vse polno jih je bilo. Tako je bilo vsako nedeljo in vse praznike. Prihajali so tudi drugi z vasi, tako so se takrat družili.«
Slika: Lovro, Kati in Johan Giovanelli pred domačo hišo okoli leta 1950 (arhiv Kulturnega doma Franca Bernika Domžale).
Leta 1949 se je poročila hči Pepca in na Kofutnikovi domačiji so ostali le še trije, oče in mama ter sin Lovro. »Ko se je ata leta 1954 upokojil, je doma še vse delal. Vedno smo imeli konja, da smo z njim obdelovali zemljo, pa kravo, kakšnega telička, prašiče, zajce in kokoši. Imeli smo tudi zapravljivčka. Ko so nas obiskali naši ameriški sorodniki, smo jih z zapravljivčkom vozili okoli. Zapravljivčka je ata vsako leto prelakiral, da je bil zelo lep.«
Johan Giovanelli je umrl zaradi kapi (pred tem ga je zadela šestkrat) 23. maja 1964 v starosti 70 let. Pokopan je bil v družinski grob na mengeškem pokopališču. Na Kofutnikovi domačiji sta nato 24 let živela (in postopoma opuščala kmetovanje) vdova Kati in sin Lovro. Po mamini smrti 12. februarja 1988 je na domačiji vrsto let sameval Lovro Giovanelli. V začetku decembra 2015 so na mengeško pokopališče pokopali tudi njega.
Literatura:
• Mark Poljanšek, M., Cencelj: Johan Giovanelli (1894-1964) iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah : raziskovalna naloga OŠ Rodica, 2016.
• Miha Prajs, Špela Prajs: Fotografije iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah, , raziskovalna naloga OŠ Rodica, Domžale, 2018.
ZGODBE IZ KOFUTNIKOVE DOMAČIJE – ČAS DRUGE SVETOVNE VOJNE IN IZSELITEV DRUŽINE GIOVANELLI V GRAD GORIČANE (13. del)
V interpretacijskem načrtu z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, ki smo ga v okviru priprav za ohranitev Kofutnikove domačije zasnovali v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija. Kaj je njegova družina doživljala med drugo svetovno vojno, smo na kratko predstavili v zadnjih dveh delih. Danes predstavljamo njihovo življenje po oktobru 1944, ko so jih Nemci izselili in zaprli v grad Goričane.
Kofutnikova Pepca pripoveduje: »Belogardisti v Domžalah so dobili od Gestapa podatke, katere ljudi morajo poslati v zapore v Begunje. Med njimi sva bila midva z očetom. V Študi je živela sestrična Ivanka, poročena je bila s Kos Leopoldom, ki je prej delal v tovarni Induplati, tam je Ivanko tudi spoznal. Kmalu po poroki leta 1941 je prenehal delati v tovarni, ker je prevzel kmetijo. Njega so vpoklicali, da je moral vsak večer hoditi v Domžale čuvat stavbo, v kateri so bili belogardisti. Orožja ni hotel prijeti, varovanje te stavbe pa je moral sprejeti. Zjutraj je odhajal domov, čez dan je delal na kmetiji, zvečer pa je spet moral tja na stražo. Tako je enkrat slišal, da so se pogovarjali o tem, koga bodo poslali v Begunje. Šel je tja in se zavzel za našega ata: »Poslušajte, tega jaz poznam, pa vem, da ni tak, vem, da je poštenjakar.« Tam so sedeli trije ljudje, ki so tudi ata poznali, pa so rekli: »Če je tako, pa ga dajmo na drug kupček, za selitev.« Vseeno je bilo boljše, da so nas dali za selitev, kot pa za mučenje v Begunjah. Potem so nas prišli selit. Belogardisti in »raztrganci« so že prej, po drugih vaseh, pobirali ljudi za selitev. Na Križu so popili zelo veliko šnopsa, zato so bili zelo pijani. Raztrganci so se družili z SS-ovci in so bili še hujši od belogardistov. V Osolinovem mlinu v Jaršah so bili vedno partizani, v strojnici mlina je bil bunker, v drugem delu mlina pa je stanoval Martin Osolnik z družino. Tisti dan, ko so nas selili, je zadaj za hišo prišel k nam, pa ni opazil, da po cesti z avtomobili že grejo pijani raztrganci. Oni pa so ga opazili in nekdo je zavpil, da so ga zadržali. Njega so že več dni iskali, ker je delal za partizane, pa se je vedno skril. Nek raztrganec iz Črnuč (tudi ime poznamo) ga je zgrabil in ga vlekel v našo hišo. Pograbil je brzostrelko in ga dvakrat prerešetal z izstrelki. Jaz in ata sva zakričala: »Ne streljajte,« a je bilo že prepozno. Prestrelil ga je, da se je kar sesedel, takoj je bil mrtev.«
»Potem so nas odpeljali v grad Goričane, kjer je bil zbirni center za izselitev v Nemčijo. Bilo je 9. oktobra 1944. Ker se je bližal konec vojne, nas potem niso poslali naprej. Izseljeni smo bili štirje: oče, mama, jaz in brat Lovro, brat Iko, ki je bil prej v partizanih, je bil takrat že mrtev (umrl je 7. maja 1944 v taborišču Mauthausen). Dobro se spomnim dogodka v Goričanah, ko je moral brat Lovro, skupaj s še drugimi mladimi fanti, s Švabi. Nekdo je ušel od partizanov in je Švabom povedal, kam so partizani zakopali 12 trupel izdajalcev. V lagarju so takrat pobrali vse mlade fante in jih naložili na kamione, zraven pa še lopate. Ženske so jokale, ker so mislile, da jih bodo pobili. V gradu pa je bila ena od kuharic, ki je bila prej v Ljubljani in je znala nemško. Poslušala je, kaj se Švabi pogovarjajo in slišala, da bodo odkopali tiste izdajalce. Ko so se mladi fantje vrnili v lagar, 14 dni ni noben jedel, ker so pred tem izkopavali trupla izdajalcev. Švabi so jih prisilili, da so jih z lopatami odkopali in jih z golimi rokami nakladali v zaboje, čeprav so trupla že razpadala. Nemci so hoteli padle identificirati. Potem so trupla pripeljali pod okna gradu. Sonce je sijalo, marca je bilo že kar toplo, okna pa smo morali imeti odprta. Tri dni so trupla ležala v odprtih zabojih, tako da so se muhe pasle na njih. Kljub vsemu pa sem v lagar dobivala partizanska poročila, tako da smo vedeli, kaj se dogaja zunaj.«
Slika: Grad Goričane pred drugo svetovno vojno (slika je povzeta s spletne strani Knjižnice Medvode).
»Na tej sliki se vidi stolp, kjer je bil prostor brez pohištva. V tem prostoru je ležalo na slami ali na golih tleh 32 izseljencev, tesno drug ob drugem, med njimi tudi mi. Izseljenci so bili še v treh ali štirih sobah (na sliki na levi strani), v ostalih sobah pa so imeli Nemci pisarne. Na desni strani gradu (na sliki) je bil s peskom posut vrt, kjer smo se sprehajali, skozi okna pa so nas nadzirali. Grad je bil znotraj zelo lep. V njej je bila tudi kapela, kjer sem se lahko dobivala z dvema ali tremi dekleti iz Jarš, ki jih je pripeljal Kobalčev ata, da so nam prinesle pakete. Podnevi smo morali uporabljati zasilna stranišča izven gradu. Dekleta smo šivala razne stvari. Naredile smo tudi žoge, v katere smo na sredino zatlačile papir s partizanskimi sporočili. Potem smo žogo vrgle za stranišča, dekleta z druge strani pa so jo vrgla nazaj z novimi sporočili. Zvečer so se v prostoru zbrali samo moški, da sem jim prebrala partizanska sporočila. Vsi so morali priseči, da ne bodo povedali nikomur, niti ženi in otrokom. Ko sem sporočilo prebrala, sem vzela vžigalico in jo prižgala, da je sporočilo pred njimi zgorelo. Če bi kdorkoli kaj izdal, ne bi imeli dokaza, da smo v grad res dobivali partizanska sporočila.«
»Grad so vodili trije SS-ovski komandanti in več starih žandarjev, ki so bili prestari za vojsko. Ko se je bližal konec vojne, smo se s tremi žandarji, ki so bili Korošci in so znali slovensko boljše kot nemško, koliko imajo orožja in komu ga bodo dali, če bo potrebno. Ampak so nas belogardisti prehiteli. Pod hribom je bila njihova postojanka. Gestapovci, ki so nas stražili v lagarju, s temi belogardisti niso hoteli sodelovati, bili so sprti. Noben belogardist prej ni upal priti v grad. Ko pa je bilo konec vojne in so bile Begunje že osvobojene in so Nemci odšli, pa so prišli v grad. »Lagerfirer«, ki še ni odšel, jim ni hotel dati ključa, dokler ga niso s puškami prisilili. Rekel je, da je dobil od partizanov iz Begunj povelje, da ključa ne sme dati nobenemu, da nas bodo oni osvobodili. Vse obleke so strgali z njega, da je gol stal pred njimi. Takrat so naši na lep način posredovali, med njimi tudi ata, naj ga pustijo, da se obleče. Potem so ga le pustili, da se je oblekel v civilna oblačila in odšel na železniško postajo. Belogardisti pa so bili zelo jezni in so stolkli tri prečudovite pisarne, ki so bile prej vse v ogledalih in z lepim pohištvom, saj je pred vojno v gradu živel škof. Polili so tinto in napisali: »Živel kralj Peter.« Potem so celo noč jedli in pili, naši pa so jim morali kuhati. Z bobni in orožjem so hodili po sobah in nas strašili, da bomo vsi pomrli. Celo noč smo se tresli od strahu. Tega se ne da povedati. Belogardistični komandant pa je rekel: »Težko bredo imamo na obeh straneh zunaj. Če ne boste v nekaj minutah vsi zunaj, boste vsi pocrkali.« Še danes ne vem, kako smo vsi uspeli priti ven iz gradu, ko so oni repetirali zunaj. Ko je zadnji revež vlekel svoj »punkelj«, so ga ustrelili v noge, še preden je uspel zbežati za grajsko ograjo proti bližnjim hišam. Toliko so bili usmiljeni, da niso prej streljali.«
Slika: Družina Giovanelli takoj po drugi svetovni vojni.
Delovna skupina za vsebinski načrt
Kofutnikova domačija kot ekomuzej
Literatura:
• Mark Poljanšek, M., Cencelj: Johan Giovanelli (1894-1964) iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah: raziskovalna naloga OŠ Rodica, 2016.
• Vera Vojska: Srčna in prizadevna aktivistka, Pogled na domžalsko preteklost, Slamnik, letnik LV, št. 12, december 2015, str. 34.
ZGODBE IZ KOFUTNIKOVE DOMAČIJE – DRUGA SVETOVNA VOJNA IN TRAGIČNA USODA IVANA GIOVANELLIJA - IKA (12. del)
V interpretacijskem načrtu z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, ki smo ga v okviru priprav za ohranitev Kofutnikove domačije zasnovali v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija. Njegov najstarejši sin Iko je med drugo svetovno vojno doživel še posebno tragično usodo.
Johana Giovanellija so krajani zelo spoštovali, ker je bil pošten, skromen in ker mu je bila skrb za širšo skupnost zelo pomembna. Bil pa je tudi ponosen, zaveden Slovenec. Te vrednote je prenesel na vse člane svoje družine. Njegova hči Pepca se spominja: »Takoj ob začetku druge svetovne vojne smo vedeli, da bo treba stopiti na stran, ki nam jo je velevala vest, v boj za svobodo.« Pred drugo svetovno vojno sta oba, oče in brat Iko delala v tovarni Induplati. Direktor, neki Benn, Sudetski Nemec, ki je bil zelo dober človek, je imel Ika še posebno rad. Ko se je začela vojna, je bil Iko star 17 let. Ilegalno pa so bili vsi Kofutnikovi organizirani in so delali za partizane. Morali pa so zelo paziti, da niso bili izdani.
Slika: Ivan Giovanelli – Iko v začetku druge svetovne vojne.
O bratu Iku je njegova sestra Pepca povedala: »Iko bi šel rad v partizane, pa je iz glavnega štaba prišlo povelje, da mora iti najprej v nemško vojsko, ker pri partizanih nimajo usposobljenega vojaškega kadra. V nemški vojski naj si pridobi vojaško znanje o poveljevanju, nato pa se priključi partizanom. Tukaj so imeli veliko študentov, pa nobeden ni bil vešč vodenja, politkomisarjev je manjkalo. Mnogi so imeli prvič puško v rokah. Bili pa so tudi takšni, ki so bili »mile jere«, mamini ljubljenčki, ki jim je bilo vse odveč, nekateri izmed njih so postali odpadniki, ki so izdajali. Kmečki fantje so bili utrjeni, za mestne fante pa je bilo hudo.«
Ko so jeseni 1942 stekle priprave na nemško mobilizacijo letnikov 1923 in 1924, je bil med temi mladimi fanti mobiliziran tudi Kofutnikov Iko. Njegova sestra Pepca pripoveduje: »Odpeljali so jih v kraj Niketzburg na češko-nemški meji. Nemci so s temi fanti že izvedli urjenje, ki je trajalo eno leto. Potem so vsi dobili novo obleko, pa novo orožje, težke in lahke mitraljeze, čelado, vse, kar je bilo potrebno za na fronto. Rekli so: »No, zdaj boste dobili vsak po 14 dni dopusta, ampak lahko greste samo do Celovca, naprej pa nihče.« Naš Iko pa je poznal nekega Čeha, civilista, ki je bil zelo naklonjen Slovencem, z njim se je spoprijateljil. Ta mu uredil pri Švabih en dokument, da gre lahko v Slovenijo na dopust. Ko je Iko prišel do Celovca, je šel zato še naprej. Vse ga je naučil, kako mora ravnati, ko bodo na vlaku delali kontrolo, naj se zapre kar v stranišče. Tako je bil nekajkrat na stranišču z vsem orožjem vred. Težki mitraljez je imel, ko ga »v gmajni« še nihče ni imel. Prišel je domov z vsem orožjem, ne da bi enkrat samkrat pokazal dovolilnico. To je bilo proti koncu leta 1943. Takoj sem javila naprej, da je Iko prišel domov. Zvečer so prišli partizani in so mu rekli, naj bo še toliko časa doma, da pridejo ponj. Iko je potem z vso bojno opremo odšel v partizane, najprej v Šlandrovo brigado. Stražar omenja naslednje: »Poleg drugih težav sta konec leta 1943 Šlandrovce pestila tudi zima in pomanjkanje hrane. Da bi se izognili nemškim hajkam, se je brigada 23. decembra iz Tuhinja umaknila na Šenturško goro, del brigade pa se je utaboril v okoliških vaseh. Po hrano so v dolino hodile močne patrulje. Ena taka, okrog deset borcev, ki jo je vodil Ivan Giovanelli Iko, Kofutnikov iz Srednjih Jarš, je po dobrote, ki so jih borcem za božične praznike pripravili domačini, prišla celo v Jarše.«
Slika: Poškodovana fotografija Ivana Giovanellija - Ika v nemški vojski v kraju Niketzburg na češko nemški meji. V ozadju je viden križev pot, kapelice, ki se nadaljujejo v hrib.
Pepca pripoveduje: »Nemci so ga potem iskali. Velikokrat so prišli k nam. Ata je brž napisal pismo in ga dal nekomu, da ga je dal v Celovcu na pošto, kot da je Iko iz Celovca pisal domov, češ da je tam na dopustu. Ko pa so Nemci prišli, je rekel, da nič ne vemo, kje je, imamo pa njegovo pismo.«
Kje je potekala njegova partizanska pot, še ni povsem razjasnjeno. O tem ve njegova sestra Pepca povedati naslednje: »Februarja leta 1944 v Črni na Koroškem je bil njegov bataljon izdan. Iko je bil v bitki hudo ranjen. Ker ni mogel hoditi, so ga partizani peljali v hrib. Snežilo je, zato so jim Nemci brez težav sledili. Za njimi so prišli do kmetije visoko v hribih. Nekaj partizanov je takrat padlo. Kmetijo so Nemci zažgali, ljudi pa žive zmetali noter. Moj brat in še nek partizan sta bila skrita v stelji, ki bi lahko zagorela, zato sta hotela zbežati. Ker sta bila ranjena, sta se vlačila po snegu, da bi prilezla do prvega grmovja. Pa ju je neki Švaba videl in tako so ju dobili. Ujete partizane so naložili na kamion in jih razkazovali po vsej Koroški kot »ujete bandite«. Odpeljali so jih v Begunje, kjer je bil Iko zaprt v samici. Čeprav je bil ranjen, ga Nemci niso zdravili. Strgal si je srajco, da si je povijal rane. Kljub temu so se mu ognojile. Nazadnje je bil zelo velik revež. Odpeljali so ga v zloglasno koncentracijsko taborišče v Mauthausen, kjer je moral skupaj z ostalimi taboriščniki iz kamnoloma na ramenih nositi velike skalne bloke. Nemci so jih priganjali po dolgih in strmih stopnicah, ki vodijo iz kamnoloma proti taborišču. Tam je bil tudi nek taboriščnik s Prevoj, ki je taborišče Mauthausen preživel. Prišel je k nam in nam povedal, kako je bilo tistega usodnega dne, ko je Iko umrl. Pred tem je imel krvavo grižo, zato ni jedel nobene hrane. Po tej bolezni je človek tako ali tako zelo slaboten. Tudi Iko ni imel nobene moči. Trikrat je nesel težke skalne bloke, četrtič pa je na stopnicah padel. Ko so ga bičali, je še enkrat vstal. Ko je drugič padel, ni mogel več vstati. Drugi taboriščniki so morali hoditi okoli njega. Med seboj se niso smeli pogovarjati. Kljub temu ga je njegov prijatelj s Prevoj, ko so prvič prišli okoli, poklical: »Iko, Iko, Iko«. Iko je še dvignil glavo. Potem ga ni upal več poklicati, ker ga je Švaba ošvrknil s pendrekom. Ko so drugič prišli okoli, je Iko z zadnjimi močmi rekel: »Povej doma, naši mami, kako sem jaz umrl!« Umrl je zelo krute smrti. Nemški oficir ga je potem napadel s psom in ga na koncu ustrelil. Očetu smo to povedali, mami pa nikoli, ker je strašno žalovala za njim. Če bi zvedela, kako je umrl v resnici, bi se ji zmešalo. V Mauthausnu so se dogajale grozne stvari. Na tisoče ljudi je umrlo v plinskih celicah, veliko pa tako grozne smrti kot moj brat. Po vojni smo za Ikove zasluge dobili spomenico s Titovim podpisom.«
Delovna skupina za vsebinski načrt
Kofutnikova domačija kot ekomuzej
Literatura:
• Mark Poljanšek, M., Cencelj: Johan Giovanelli (1894-1964) iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah: raziskovalna naloga OŠ Rodica, 2016.
• Vera Vojska: Srčna in prizadevna aktivistka, Pogled na domžalsko preteklost, Slamnik, letnik LV, št. 12, december 2015, str. 34.
• Stane Stražar: Ob bregovih Bistrice, Od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico. Radomlje: Krajevna skupnost Radomlje, 1988, str. 861-862.
ZGODBE IZ KOFUTNIKOVE DOMAČIJE – ŽIVLJENJE KUFUTNIKOVE DRUŽINE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO (11. del)
V interpretacijskem načrtu z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, ki smo ga v okviru priprav za ohranitev Kofutnikove domačije zasnovali v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija. Ko se je začela druga svetovna vojna, se je vsa njegova družina aktivno vključila v odpor proti okupatorju.
Kako težke razmere so bile v naših krajih med drugo svetovno vojno, si danes težko predstavljamo. Nemci so vzpostavili okupacijsko civilno oblast, ki jo je na Bledu in kasneje v Celovcu vodil Franz Kutschera. Za političnega komisarja v okraju Kamnik je bil določen dr. Fritz Dullnig, ki je imenoval občinske komisarje. Kmalu po okupaciji so Nemci začeli s prvimi aretacijami in izselitvami. 6. maja 1941 so razpustili ubožnico v Homcu, ki je bila v stari šoli, in tam uredili občinski urad. Še isti dan so aretirali tedanjega homškega župana Gregorja Repanška z družino. Sledile so aretacije slovenske inteligence (učiteljev, duhovnikov, društvenih delavcev idr.), ki so med domačim prebivalstvom izzvale ogorčenje ter nasprotovanje okupatorju. To so domačini izrazili v splošni napisni akciji, ko so zidove hiš popisali z »Ne damo se seliti«, »Smrt fašizmu« in z drugimi parolami proti okupatorju. Med splošno napisno akcijo so fantje v Radomljah, Preserjah in Homcu prebarvali in odstranili nemške krajevne napise. Šef okupacijske civilne uprave Franz Kutschera je že konec junija 1941 uvedel policijsko uro od 22. do 4. ure zjutraj, julija 1942 pa jo je še podaljšal od 20. ure do 5. ure zjutraj. Razglasil je, da bo vsak, ki bi bil v tem času zunaj in na prvi poziv ne bi počakal, ustreljen. Julija 1941 je okupator pred občinsko pisarno na Homcu objavil razglas o obvezni oddaji pšenice. V šole, v stanovanja izseljenih domačih učiteljev, so se naselili nemški učitelji, ki so takoj začeli z nemškimi pripravljalnimi tečaji za odrasle in odraslo mladino ter jih začeli navduševati za velikorajhovske ideje. Nasprotovanje proti ponemčevanju in nemški osvajalni politiki je tiho tlelo med domačim prebivalstvom. Za vstajo v kamniškem okrožju, ki se je začela v noči med 27. in 28. julijem 1941, je bil najbolj pomemben sestanek Vojno-revolucionarnega komiteja za kamniško okrožje dva dneva prej na Orešenkovi opekarni v Volčjem Potoku. V trojkah so začeli izvajati obsežen načrt sabotažnih akcij. V povračilo za partizanske akcije, še posebno če je šlo za napad na kakšno Nemcem naklonjeno osebo, so se Nemci maščevali s streljanjem talcev (npr. 29. avgusta 1941 pred tovarno Induplati Jarše). Žandarmerijske in druge okupatorjeve postojanke novih razmer niso mogle obvladovati, zato so že avgusta 1941 v Kamnik premestili 171. rezervni policijski bataljon, nemške vode pa so premestili tudi v Domžale in Mengeš. S stalnimi večjimi vojaškimi posadkami so se začele pogoste okupatorjeve hajke, ki so bile nevarne tako za partizane kot tudi za domačine, ki so partizane podpirali.
Štirje člani Kofutnikove družine tri leta pred drugo svetovno vojno: sedita mama Kati in oče Johan Giovanelli, stojita pa hčerka Pepca in najstarejši sin Iko. Manjka najmlajši sin Lovro.
V takih razmerah so živeli domačini na našem območju med drugo svetovno vojno. Kljub velikemu tveganju so vsi Kofutnikovi po svojih najboljših močeh pomagali odporniškemu gibanju in upali v osvoboditev domovine izpod nemške okupacije. Nekdanji župan Johan Giovanelli je ves čas vojne, dokler družino oktobra 1944 niso izselili, delal v tovarni Induplati. Ilegalno je bil predsednik Osvobodilne fronte za Jarše in Rodico. Najstarejši sin Iko, ki je ob izbruhu vojne dopolnil 17 let, je hotel v partizane, vendar so ga pregovorili. Zaradi težavnih razmer in pomanjkanja orožja je bilo splošno načelo, da naj se fantje partizanom pridružijo izurjeni in oboroženi, ko bodo prišli na dopust iz nemške vojske. Njegovo tragično usodo bomo spoznali v naslednjem delu. Mama Kati je sodelovala v krajevni AFŽ, njena mladoletna hči Pepca in sin Lovrenc pa sta delovala v mladinski in pionirski odporniški skupini.
Kofutnikova Pepca se spominja: »Organizirala sem zelo zanesljiva dekleta, tako da pri nas ni bilo nobene izdaje. … Dekleta so mi zaupala in me postavila za predsednico. Skrbele smo za ranjence, prenašale pošto, ko so prišle brigade ali kdo drug, ki so šli čez naš teren, smo jih morale varno peljati skozi naše kraje.« Stane Stražar v knjigi Ob bregovih Bistrice piše, da so Nemci, ki so bili nastanjeni v jarški šoli, na božični večer, 24. decembra 1943, iz strahu pred partizani začeli streljati iz šolskega poslopja in pri tem zanetili bližnjo Rakebovo domačijo, ki jim je bila zaradi slabega pregleda tudi sicer na poti. »Zaradi močnega streljanja in velikega požara je bilo nevarno, da bi Nemci patruljirali, zato je šla aktivistka in sestra partizanskega vodja Pepca Giovanelli pred partizani, ki so se usmerili proti Šmarci.« Na drugem mestu Stražar piše: »Organizacija Pionirji svobode je delovala tudi v Jaršah in na Rodici. Vodil jo je Lovro Giovanelli, po njegovi izselitvi oktobra 1944 pa Albina Skok.« Fantje so zbirali obvestila in izvajali trosilne akcije. Mladina je zbirala sanitetni material, razna zdravila in material za tiskarno. Organizirali so se po vaseh, pozimi pa so bile aktivnosti razdeljene tudi po hišah, kjer so babice in mame za partizane pletle rokavice, nogavice, kape, šale in jopice. Material so jim dobavljali delavci, zaposleni v tovarni Induplati. Kofutnikova Pepca se spominja: »Glavna naloga našega odbora je bila prenašanje pošte in obveščanje o premikih sovražnika. Organizirali smo predstraže kurirjem, ki so vsako noč prihajali na to območje. Bili smo velika opora odborom AF in AFŽ.« Nato dodaja: »Bili smo mladi, naivni in smo izvrševali vse naročeno, marsikatera drzna akcija je bila plod našega dela. Nismo razmišljali, v kakšne nevarnosti se podajamo. Tako smo obešali zastave na najvišja drevesa, napeljali vrv in spodaj napisali: »Pazi, minirano.« … Veliko živeža je bilo zbranega in odpeljanega na Rodico k Trnavcu, od tam pa ga je Trnavčev sin Miha vozil gospodarski komisiji v Račo in na Vrhpolje. Skrivali smo pošto, v policijskih urah skrivaj prenašali ranjence in večkrat se vprašam, kako smo pravzaprav vse to zmogli.« Ob večerih so se navadno zbirali po vrtovih, da bi se lahko umaknili ali se skrili, če bi prišli Nemci. Pepca je skrbno pisala poročila in jih vsak teden oddajala Rakovemu Janku. Mama, ki se je zelo bala zanjo, za njene aktivnosti ni vedela, oče pa je vedel.
Delovna skupina za vsebinski načrt
Kofutnikova domačija kot ekomuzej
Literatura:
• Mark Poljanšek, M., Cencelj: Johan Giovanelli (1894-1964) iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah : raziskovalna naloga OŠ Rodica, 2016.
• Miha Prajs, Špela Prajs: Fotografije iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah, , raziskovalna naloga OŠ Rodica, Domžale, 2018.
• Vera Vojska: Srčna in prizadevna aktivistka, Pogled na domžalsko preteklost, Slamnik, letnik LV, št. 12, december 2015, str. 34.
• Stane Stražar: Ob bregovih Bistrice, Od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico. Radomlje: Krajevna skupnost Radomlje, 1988, str. 815-819, 861-862, 903.
V spomin ob 100-letnici konca prve svetovne vojne
Zgodbe iz Kofutnikove domačije: Johan Giovanelli pripoveduje (2. del)
V interpretacijskem načrtu z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, ki smo ga v okviru priprav za ohranitev Kofutnikove domačije zasnovali v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija. V prejšnji številki smo pisali o otroštvu in mladostnem obdobju Johana Giovanellija, v treh delih pa vam bomo predstavili zgodbo iz obdobja prve svetovne vojne. Velika vojna je kruto posegla v življenja naših ljudi.
Johan Giovanelli, najmlajši sin Kofutnikovega rejenca Johana Giovanellija starejšega, je maja 1914 dopolnil 20 let. Ko so se odvili zgodovinski dogodki in je Srb Gavrilo Princip v Sarajevu 28. junija 1914 izvršil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. 28. julija 1914 Srbiji napovedal vojno, 6. avgusta pa še Rusiji. Tik pred njegovo vojno napovedjo je bila v naši takratni državi zaukazana splošna mobilizacija. V kroniki Župnije Mengeš, v katero je v tistem času spadala tudi Občina Jarše, je župnik Franc Kušar zapisal: »Zjutraj ta dan – 26. jul. 1914 – se je tu izvedelo, da je napovedana mobilizacija, ker je Srbija odbila ultimatum. Po prvi maši je bil že na voglih nabit razglas, da morajo v 24 urah odriniti vsi vojaki rezervisti do 42. leta. Posebno iz občine Loka je šlo primeroma veliko oženjenih mož, skupaj iz vseh občin do 300, pozneje ob ponovljenih prebiranjih še drugi seveda.«
Med prvimi vpoklicanimi možmi in fanti 26. julija 1914 je bil tudi Johan Giovanelli. Zelo slikovito je prvo mobilizacijo v svoji knjigi (Zgodovina fare Domžale, 1923) opisal domžalski župnik Franc Bernik: »Dne 26. julija 1914, praznik sv. Ane, nedelja! Pust, de˛even dan. A kako pomemben, dalekose˛en, usodepoln! »Vojska!« Ta klic naenkrat pretrese celo faro. Ob ½ 9. dopoldan je bil po Dom˛alah nabit mobilizacijski razglas, s katerim je bilo mobiliziranih osem celih vojnih korov s pripadajočo črno vojsko, torej do 42. leta. Zaukazano je bilo, da mora vsak vpoklican vojak v 24 urah po nabitju razglasa že zapustiti domačo občino in oditi na določeno mesto. To je bilo razburjenje po fari, to! /…/ 27. julij, ponedeljek, dan slovesa! Na domžalskem kolodvoru so se pri odhodu vsakega vlaka ponavljali prizori, tako ganljivi, da si jih more predstavljati le, kdor jih je sam doživel. Popisati jih ni mogoče. Na tisoče ljudi, skoraj cela fara in nešteto iz cele okolice, je bilo navzočih. Saj so prihajali na ta kolodvor vpoklicani ne samo iz domžalske okolice, ampak iz celega brdskega sodnega okraja. Fantje so peli in vriskali, možje so zamišljeno gledali, ženske pa jokale. Marsikatera je imela majhnega otročička v naročju, da se tudi ta še enkrat poslovi od ata, ki gre na vojsko. Dom˛alska godba je igrala zjutraj ob 6., ob ¼ 11, popoldne ob 2. A je bilo čedalje manj godcev. Pri večernem vlaku pa ˛e ni bilo več godbe. Zadnji izmed vpoklicanih godcev so se takrat odpeljali. Samo iz dom˛alske fare je ta dan odlo k vojakom 194 mož in fantov: 93 iz Zgornjih Domžal, 29 iz Spodnjih Domžal, 33 iz Stoba, 19 iz Štude, 20 iz Depalje vasi.«
Neznani vojak iz Kofutnikovega foto albuma, verjetno Johanov prijatelj Pepe iz Doba, preden je postal invalid brez noge (arhiv Kulturnega doma Franca Bernika Domžale).
Manj kot mesec dni po prvi splošni mobilizaciji je prišel nov poziv. V mengeški župnijski kroniki je zapisano: »31. jul. 1914 (petek) zvečer so zagnali glas, da morajo vsi moški od 18. do 52. leta v vojsko. To novico so prinesli zidarji iz Domžal in Trzina, ki so prišli zvečer domu, kjer so neutegoma pustili delo. Tudi orožniki so hiteli po hišah to pravit, ker so dobili telegram »splošna mobilizacija« (Allgemeine Mobilisierung). Po hišah so jokali otroci in žene, marsikje, posebno v gostilnah, so čuli do polnoči in e delj, če da pride iz Kamnika od okrajnega glavarstva razglas ali pozivnica. Zvečer ½ 9h je priel oro˛niki postajevodja v ˛upniče prosit, naj bi se drugi dan (v soboto) pri mai ljudem oznanilo to, da morajo vsi moki do 52. leta v vojsko. Odvrnilo mu je, da »splošna mobilizacija« pomeni, da so sedaj vsi kori (16) mobilizirani, pri nas je bila mobilizacija že 26/7 1914, ko je bilo prvih šest korov vpoklicanih; sicer pa ne zadene vseh moških do 52. leta, ampak do 42. leta. Navsezadnje je moral pritrditi temu prigovarjanju.«
Vsi mobilizirani možje in fantje so se s kamniškim vlakom odpeljali negotovi prihodnosti naproti. Slovenci so služili v polkih avstro-ogrske armade, vključenih v 3. korpus, ki je v letu 1914 odšel na vzhodno bojišče proti Rusiji, razen bataljona celjskega 87. pešpolka, ki je sodeloval v bojih na balkanskem bojišču. Prvo ofenzivo je avstro-ogrska vojska začela proti Srbiji 12. avgusta 1914, a je bila kmalu poražena. Na vzhodnem bojišču, na ruski fronti v Galiciji, so se boji začeli 18. avgusta 1914. Avstro-Ogrska je bila po hudih bojih poražena tudi na vzhodni fronti, v Galiciji. Šestindvajsetega aprila 1915 je bil podpisan Londonski pakt, s katerim je bil Italijanom za vstop v vojno obljubljen del slovenskega in del hrvaškega narodnostnega ozemlja. Italija je Avstro-Ogrski vojno napovedala 23. maja 1915 in tako se je odprla še soška fronta. Krvava vojna vihra, ki se je z vso silo razbesnela nad Evropo, je trajala vse do 3. novembra 1918, ko so avstrijske vojaške oblasti z Italijo podpisale premirje. Po Bernikovih podatkih je bilo iz domžalske župnije v prvo svetovno vojno vpoklicanih 485 fantov in mož, 62 jih vojne ni preživelo. V mengeški župnijski kroniki ni točnega podatka o številu vpoklicanih, bilo pa naj bi jih več kot 450, 48 od teh vojne ni preživelo.
Se nadaljuje …
Delovna skupina za vsebinski načrt
Kofutnikova domačija kot ekomuzej
Literatura:
• Nika Kobetič, Brina Majhenič: Obdobje prve svetovne vojne v kroniki župnije Mengeš, raziskovalna naloga OŠ Rodica, Domžale, 2016.
• Samo Mazovec, Gaber Cencelj: Vpoklici v prvo svetovno vojno in dogajanje na soški fronti, raziskovalna naloga OŠ Rodica, Domžale, 2015.
Kofutnikova domačija – včeraj, danes, predvsem pa jutri Mlade zanima naša kulturna in naravna dediščina
Občina Domžale je skupaj s Kulturnim domom Franca Bernika Domžale v zadnjih letih veliko naredila na področju varovanja in predstavitve kulturne dediščine v naši občini. Dobili smo Menačenkovo domačijo, Slamnikarski muzej, številno literaturo, povezano z dediščino pa tudi idejo, da del Domžal, v kateri so ti objekti, postane Muzejska četrt. V okvir varovanja kulturne dediščine je bila uvrščena tudi Kofutnikova domačija v Srednjih Jaršah. V prejšnji številki Slamnika ste lahko prebrali kar nekaj dejstev o dosedanjih aktivnostih, povezanih z ohranitvijo Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah, ki je bila kot objekt profane stavbne dediščine vpisana v register kulturne dediščine.
Tako smo lahko prebrali, da se zanjo na osnovi že opravljenega dela posebne projektne skupine že pripravljajo potrebni dokumenti, ki bodo omogočili njeno uvrstitev med muzejske objekte. O delu projektne skupine boste lahko več prebrali v naslednji številki Slamnika.
Bralci, ki bolj podrobno spremljajo to področje, se bodo zanesljivo spomnili, da je bilo na tem področju opravljenega že kar nekaj dela, predvsem pa, da je doslej na tem področju največ naredila Osnovna šola Rodica v letih 2008 in 2009. Organizirala je Iniciativni odbor za zaščito Kofutnikove domačije, v katerem so sodelovali predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Krajevne skupnosti Jarše-Rodica, Občine Domžale, Kulturnega doma Franca Bernika Domžale in OŠ Rodica.
OŠ Rodica kot članica slovenske mreže Unesco šol že vrsto let posebno pozornost namenja kulturni dediščini v svoji okolici. Posebej zanimivo in razveseljivo je, kako pomembno delo so opravili učenci OŠ Rodica in njihove mentorice v okviru različnih raziskovalnih nalog s področja zgodovine in etnologije, in sicer tako dobro, da so bili na nivoju države njihovi projekti največkrat nagrajeni z zlatimi priznanji. To vse kaže, da mlade kulturna in naravna dediščina zanimata, da ju raziskujejo z velikim navdušenjem, radovednostjo in veseljem – v svojem prostem času, in da jim niso tuje moderne metode tovrstnega raziskovanja. Ko namreč prebiraš njihove raziskovalne naloge, ugotavljaš, kako podrobno so se lotili vsebine, iskali različna gradiva, se pogovarjali z ljudmi, povezanimi s Kofutnikovo domačijo, in tako znali zbrati vrsto gradiv, ki bodo lahko pomagala pri delovanju domačije v prihodnje. Hkrati je treba poudariti tudi pomen opravljenega dela mentoric, ki so znale otroke zainteresirati in jih voditi, pomembno vlogo pa je opravilo tudi vodstvo OŠ Rodica.
Med številnimi projekti je bila prav zgodovina Kofutnikove domačije deležna njihove velike radovednosti, v okviru katere so pod mentorstvom Vilme Vrtačnik Merčun, Saše Klemenc in Ide Fidler oblikovali vsebinsko zelo bogate raziskovalne naloge, ki bodo projektni skupini v veliko pomoč. V treh raziskovalnih nalogah so namreč podrobno obdelali življenje v Kofutnikovi hiši (Teja Grad in Karmen Moneta), posebej so predstavili življenje Johana Giovanellija, ki se je rodil v Kofutnikovi domačiji (Mark Poljanšek, Gaber Cencelj), zanimiva pa je tudi naloga Ameriška pisma iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah iz prve polovice 20. stoletja (Miha Prajs, Žan Ferlič), posamezne delčke zgodovine Kofutnikove domačije pa najdemo tudi v treh drugih raziskovalnih nalogah.
Vsaka raziskovalna naloga prinaša veliko vsebinskih in številčnih podatkov, vse tri skupaj pa celovito informacijo o Kofutnikovi domačiji in ljudeh, ki so živeli v njih. Posebej pomembna so pričevanja ljudi, ki jim je domačija pomenila dom, in zapisi njihovih spominov, ki jih ne more nadomestiti noben drug zgodovinski vir. Pri zbiranju tovrstnih podatkov se kaže izredna potrpežljivost, želja ohraniti vsako še tako drobno pozornost, česar pri mladi generaciji nismo vajeni. Tako zbrano gradivo bo še kako pomemben del bodoče predstavitve Kofutnikove domačije kot izrednega primerka kulturne dediščine. Ob tem je mlade treba pohvaliti, ker so v svojih nalogah pisali tudi o značilnostih obdobij in zgodovinskih dejstvih, ki skozi stoletja spremljajo domačijo, katere lastnica je Občina Domžale, ki skupaj s Kulturnim domom Franca Bernika v zadnjih letih zagotavlja le osnovno vzdrževanje objekta, opravili pa so tudi popis predmetov.
Ob tem se bo morda marsikdo od bralcev vprašal, zakaj bi ohranjali Kofutnikovo domačijo. Zato, ker je ena zadnjih tovrstnih stanovanjskih hiš, ki je delno lesena, zidano ima le steno ob kurišču. Nekdaj je imela slamnato streho. V 19. stoletju, ko je hiša nastala, je predstavljala tipično domačijo domžalskega podeželja. Pripoveduje nam tako zgodbo stavbne zgodovine tega območja kot tudi o načinu življenja malega kmeta že zgodaj povezanega z industrializacijo, še posebej s slamnikarstvom. Življenjske zgodbe Kofutnikovih – vpogledi v življenje tistih, ki so tukaj živeli in delali, nam odstirajo tudi do zdaj redko na glas slišane zgodbe o rejništvu, o Tržačanih, pa tudi zgodbe 20. stoletja, npr. izgnanstvo med drugo svetovno vojno, življenje industrijskih delavcev …
V naslednji številki bom v prispevku predstavila delo strokovne skupine, ki naj bi do konca leta pripravila predloge rešitev glede možne obnove. Pri delu komisija aktivno sodeluje tudi z Zavodom za varstvo kulturne dediščine OE Kranj. V kratkem pričakujemo tudi idejne zasnove z oceno stroškov obnove z umestitvijo v prostor, h kateri so bili povabljeni različni projektni izvajalci. Prav tako intenzivno deluje tudi posebna strokovna skupina, katere naloga je priprava interpretacijskega načrta in vsebinskih možnosti bodoče Kofutnikove domačije.
Vera Vojska
Foto: arhiv OŠ Rodica
V okviru Učne poti ob Mlinščici so učenci OŠ Rodica večkrat obiskali Kofutnikovo domačijo že v letu 2008.
Občina Domžale je leta 2013 odkupila Kofutnikovo domačijo v Srednjih Jaršah, ki je vpisana v register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko EŠD 25904 in ima status registrirane nepremične kulturne dediščine z namenom, da se domačija ohrani. Je ena redkih ohranjenih, deloma lesenih hiš, na območju občine Domžale, v 19. stoletju pa je bil tak stavbni tip v tem okolju prevladujoč.
V preteklosti je bilo kar nekaj pobud in aktivnosti, da bi se ta dragocena kulturna dediščina ohranila: leta 2008 je bila ustanovljena prva delovna skupina, narejen arhitekturni posnetek, dendrokronološko datiranje lesenih delov objekta, leta 2014 pa je bil narejen popis predmetov, ki so ostali za zadnjim lastnikom Lovrencem Giovanellijem. Učenci OŠ Rodica pod mentorstvom Vilme Vrtačnik Merčun so v letih od 2004 do 2016 naredili šest raziskovalnih nalog, ki vključujejo različne vidike življenja na Kofutnikovi domačiji. Življenjske zgodbe Kofutnikovih je mogoče uporabiti za interpretacijo načina življenja kmečko-delavske družine na obrobju Domžal v prvi polovici 20. stoletja.
Trenutno je Kofutnikova domačija prazna in nenaseljena. Občina Domžale jo je leta 2014 predala v upravljanje Kulturnemu domu Franca Bernika Domžale (KDFBD). S pridobitvijo posebnih sredstev za pripravo strokovnih in vsebinskih rešitev glede prihodnje funkcije Kofutnikove domačije je bila v februarju 2017 oblikovana strokovna komisija v sestavi: Renata Kosec, podžupanja Občine Domžale; Zoran Vitorovič, predstavnik Občine Domžale, svetovalec župana za urbanizem; Andreja Jarc Pogačnik, pobudnica nakupa domačije, občinska svetnica; Vilma Vrtačnik Merčun, OŠ Rodica; Mojca Tercelj Otorepec, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj (ZVKDS); Saša Roškar, ZVKDS; Cveta Zalokar, KDFBD in Katarina Rus Krušelj, KDFBD. Znotraj strokovne komisije je bila določena skupina za pripravo vsebinskega oziroma interpretacijskega načrta: Andreja Jarc Pogačnik, Saša Roškar, Vilma Vrtačnik Merčun in Katarina Rus Krušelj.
Kaj je interpretacija kulturne dediščine?
Interpretacija naravne in kulturne dediščine je eno od ključnih orodij za ohranjanje te dediščine in ker je sestavni del lokalne identitete, je interpretacija kot komunikacijski proces izjemno pomembna tudi za njeno ohranjanje.
Interpretacijo kulturne dediščine razumemo kot komunikacijski proces, s katerim želimo vplivati na miselni proces obiskovalca. Po Freemanu Tildnu, ameriškem začetniku teorije dediščinske interpretacije, je interpretacija neuspešna, če ne poveže tega, kar kaže ali razstavlja s tem, kar obiskovalec že nosi v sebi in kar lahko neposredno doživi. Glavni cilj interpretacije ni poučevanje, temveč zbujanje zanimanj. Interpretacija mora biti usmerjena v razkrivanje celote in ne le podrobnosti. Interpretacija za otroke ne sme biti le poenostavljena interpretacija za odrasle, temveč mora slediti drugačnemu pristopu, prilagojenemu otrokom, njihovim življenjskim izkušnjam in miselnemu razvoju.
Tudi v okviru sodobnega turizma je kakovostna interpretacija dediščine dobila izjemno velik pomen. Turizem na podlagi doživljanja naravne in kulturne dediščine dandanes ni več le ogledovanje, ampak je doživljanje in razumevanje. Brez kakovostne interpretacije si tega ni mogoče več zamisliti.
Zakaj je interpretacijski načrt pomemben za ohranitev Kofutnikove domačije?
Kofutnikovo domačijo je Občina Domžale odkupila z namenom, da jo ohrani zaradi njenega dediščinskega pomena in odpre za javnost, ki ji bo na ta način omogočano spoznavanje in doživljanje tako nepremične kot premične in nesnovne dediščine. V času odkupa je bilo zamišljeno, da bo domačija predstavljena in situ. Ker je s pozidavo neposredne okolice stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem prišlo do bistvenega krnjenja zunanjega prostora, ki je omogočal izvedbo aktivnosti za doživljanje domačije, so v tem trenutku aktualne pobude za prestavitev domačije na lokacijo, ki bi omogočala lažje upravljanje in izvedbo programov, to je Slamnikarski park v Domžalah.
KDFBD je v načrt dela v zvezi s Kofutnikovo domačijo zapisal, da bo pripravljen vsebinski načrt, v katerem bo Kofutnikova domačija obravnavana kot eko muzej. Ekomuzeji so danes najsodobnejša in tudi najbolj dognana oblika muzejev na prostem, ki nastajajo v lokalnih skupnostih z namenom, da bi ohranili in opozorili na tiste prvine dediščine, ki so glavni nosilci krajevne identitete in s tem odločilno prispevajo k ohranjanju skupinskega spomina krajanov. Ti muzeji namreč vplivajo na trajnostni razvoj lokalne skupnosti ter postajajo vzgojna in izobraževalna središča ter nasploh prispevajo k pozitivnemu odnosu do kulturne in naravne dediščine na območju delovanja. Z umeščanjem ekomuzeja in uporabo interpretacije bi sledili sodobnim principom na področju ohranjanja dediščine in posredovanja dediščinskih sporočil za sodobno življenje.
Osrednja in povezane teme
Pri pripravi vsebinskega načrta smo sledili priročniku Marjete Keršič Svetel z naslovom Strokovna izhodišča za smernice in standarde kakovosti na področju načrtovanja interpretacije dediščine podeželja. V načrtu smo zastavili odgovore na tri ključna vprašanja: Kaj hočemo, da obiskovalci izvedo? Kaj hočemo, da obiskovalci občutijo? Kaj hočemo, da obiskovalci storijo? Postavili smo izobraževalne, konservatorske, naravovarstvene, finančne, vedenjske in čustvene cilje.
Vsebinski načrt temelji na dokaj dobrem poznavanju tako stavbarskih elementov domačije kot življenjskih zgodb nekdanjih prebivalcev Kofutnikove domačije, ki so bile obdelane v šestih raziskovalnih nalogah OŠ Rodica pod mentorstvom Vilme Vrtačnik Merčun. Oblikovali smo osrednjo zgodbo Kofutnikove domačije, ki je osredotočena na življenjsko zgodbo Johana Giovanellija – Kofutnika, na katero se navezujejo ostale zgodbe: rejniška, slamnikarska, zgodbe prve in druge svetovne vojne, povojna zgodba, delavska in bivanjska zgodba.
V osrednji zgodbi interpretacije Kofutnikove domačije župan Johan Giovanelli pripoveduje o svojem življenju in življenju svoje družine. Osebno pripoved postavimo v konkretni prostor in čas s tem, da izpostavimo župana kot osebo, njegov fizični življenjski prostor, ki ga predstavlja prenovljena stanovanjska hiša, dojemanje sveta pa prikažemo skozi njegove oči. Tako lahko dosežemo, da se obiskovalec poistoveti z njegovo osebno pripovedjo, ki jo sestavljajo tudi druge povezane, že omejene zgodbe.
Interpretacijski načrt Kofutnikove domačije se ne ukvarja le s teoretičnimi temelji, temveč tudi konkretizira metode in tehnike interpretacije z vsebinsko ureditvijo prostorov in vsebinsko povezavo predmetov in zgodb, določi izvajalce in uporabnike ter mnogo drugih pomembnih dejavnikov za aktivno delovanje bodočega muzeja na prostem. Podrobneje o tem v naslednji številki Slamnika.
Delovna skupina za vsebino Kofutnikove domačije
Fotografije in podnapisi:
Situacija v preteklosti in danes. Vir: Hausmeister, Maja, Kolbezen, Mateja, Rozenberger, Sabina, Smolič, Biserka. Prenova Kofutnikove domačije – seminarska naloga. Fakulteta za arhitekturo, 2008, str. 5 in 6
Fotografije in podnapisi:
Situacija v preteklosti in danes. Vir: Hausmeister, Maja, Kolbezen, Mateja, Rozenberger, Sabina, Smolič, Biserka. Prenova Kofutnikove domačije – seminarska naloga. Fakulteta za arhitekturo, 2008, str. 5 in 6
Kofutnikova domačija v Srednjih Jaršah okoli leta 1925 (arhiv OŠ Rodica)
Oblikovan je vsebinski načrt Kofutnikove domačije (2. del)
V prejšnji številki Slamnika je bil predstavljen vsebinski (interpretacijski) načrt Kofutnikove domačije iz Srednjih Jarš, ki je ena redkih ohranjenih lesenih hiš na domžalskem območju. Hiša ima status registrirane nepremične kulturne dediščine z namenom, da se ohrani. Občina Domžale jo je odkupila leta 2013 in predala v upravljanje Kulturnemu domu Franca Bernika Domžale. V letošnjem letu se je oblikovala strokovna komisija, ki pospešeno pripravlja izvedbene in vsebinske rešitve za ohranitev propadajoče domačije.
Interpretacijski načrt Kofutnikove domačije se ne ukvarja le s teoretičnimi temelji, temveč tudi konkretizira metode in tehnike interpretacije z vsebinsko ureditvijo prostorov v hiši in vsebinsko povezavo predmetov ter zgodb, določi izvajalce in uporabnike ter mnogo drugih pomembnih dejavnikov za aktivno delovanje bodočega muzeja na prostem. V času odkupa je bilo zamišljeno, da bo domačija predstavljena in situ. Ker je s pozidavo neposredne okolice stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem prišlo do bistvenega krnjenja zunanjega prostora, ki je omogočal izvedbo aktivnosti za doživljanje domačije, so v tem trenutku aktualne pobude za prestavitev domačije na lokacijo, ki bi omogočala lažje upravljanje in izvedbo programov, to je Slamnikarski park v Domžalah.
Kdo so bili Kofutnikovi?
V hiši št. 14 v Srednjih Jaršah je živela družina Maček, kjer se je po domače reklo pri Kofutniku. Mačkovi so v družino sprejeli rejenca Johana Giovanellija (1852–1933), ki so ga šli iskat v Trst, in ga pozneje posvojili. Ker Mačkovi svojih otrok niso imeli, je podedoval kmetijo. Poročil se je z Marijo Habjan (1855–1914), Škrabarjevo iz Domžal, s katero sta imela osem otrok, od katerih sta dve deklici umrli v času otroštva. Dva sinova in hči so odšli v Ameriko, v New York, kjer so delali v slamnikarskih tovarnah.
Domačijo je nasledil najmlajši sin Johan Giovanelli (1894–1964). Poročil se je s Katarino Kaplja (1896–1988), ki je bila pred poroko šivalka slamnikov v domžalski slamnikarski tovarni ter je sezonsko delala na Dunaju in v Linzu. V zakonu sta imela pet otrok, od katerih dve deklici nista preživeli štirih let. Johan je bil 12 let župan Občine Jarše ter poverjenik zavarovalnice Sava. Delal je v Majdičevem in Velkavrhovem (pozkasneje Osolinovem) mlinu, v času županovanja je bil poklicni župan. Bil je aktiven član v več društvih.
V drugi svetovni vojni je bila družina deportirana v zapor na gradu Goričane, kjer je ostala do konca vojne, nato se je vrnila domov in sodelovala pri vzpostavitvi nove krajevne oblasti. Sin Ivan (1924–1944) je bil med drugo svetovno vojno umorjen v taborišču Mauthausen v Avstriji, sin Lovrenc (1928–2015) je nasledil domačijo, hči Pepca pa se je poročila na Vir. Lovrenc Giovanelli se ni poročil. Delal je v tovarni Induplati Jarše in po mamini smrti leta 1988 opustil kmetovanje in kot zadnji stanovalec domačijo zapustil leta 2012. Sestra Pepca Žebovec danes aktivno sodeluje kot glavna informatorka o življenju na Kofutnikovi domačiji.
Opis kmetije
Kofutnikova domačija je bila v preteklosti sestavljena iz stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja, ki je bilo postavljeno v nizu s hišo in še danes skupaj tvorita stegnjeno domačijo. Pokrita je bila s slamo. Ohranjeno gospodarsko poslopje je mlajše kot stanovanjska hiša in je sestavljeno iz z opeko zidanega hleva in lesene šupe, kjer so bili svinjak, stranišča na štrbunk ter prostor za shranjevanje orodja in opreme. Nekoč so domačiji pripadali še samostojen pod, vrtna uta, zelenjavni vrt in sadovnjak. Danes je večina zunanjega prostora pozidana.
Kofutnikova domačija je ena zadnjih ohranjenih delno lesenih in delno zidanih bivalnih objektov na domžalskem območju. Popolnoma je ohranjen osnovni tloris s črno kuhinjo v veži, 'hišo' in spalno kamro, pod katero je iz kamna zidana klet, in s podstrešjem, ki ni bilo namenjeno bivanju, ampak shranjevanju. Ohranjeno ima stavbno pohištvo in tudi odprtine za starejši tip oken na smuk. Glede na dendrokronološke raziskave jo časovno umeščamo v začetek 19. stoletja, vendar pa je način gradnje in razporeditev prostorov starejša, kar nam kaže na toge kulturne vzorce. Hiša je od domnevnega časa nastanka doživela le malo sprememb. Za nas je dragocena zato, ker nam skozi materialne ostanke bivalne kulture prve polovice 20. stoletja omogoča vživljanje v način življenja tistega časa.
Prenova domačije za potrebe ekomuzeja
Namen prenove je ohraniti materialno substanco domačije v največji možni meri, ohraniti volumen, tlorisno zasnovo in razporeditev prostorov z namenom, da pričajo o preteklem, zelo razširjenem načinu bivanja na tem območju. Vsebinsko sloni na zapuščini družine Giovanelli, ki jo sestavljajo predmeti, pisma, fotografije, osebne zgodbe in spomini. Obiskovalci bodo skozi vživljanje v osebno zgodbo Johana Giovanellija z vsemi čutili spoznali življenje v času, ki ga poznamo le še iz spominov, knjig in starih filmov. S svojim delovanjem bo muzej povezoval lokalno skupnost, obiskovalce in strokovne institucije.
Stanovanjska hiša predstavlja osrednji prostor pripovedovanja zgodbe – obnovljena in opremljena bo na način, da lahko vstopimo v nekdanji življenjski prostor župana Johana Giovanellija. To bo stalna razstava, ki prikazuje čas pred drugo svetovno vojno. V hiši kot osrednjem prostoru domačije bo stala le osnovna avtentična oprema z dodanimi predmeti, ki pripovedujejo županovo zgodbo. Za pristnejšo pripoved je načrtovana multivizija s povezavo glasu, svetlobe in predmetov. Tudi kamra in veža s črno kuhinjo bosta avtentično opremljeni. Na stenskih panojih v veži bo predstavljena zgodovina kraja in družine, ki je živela v hiši. Podstrešje nad stanovanjskim delom, do katerega dostopamo po stopnicah iz veže, bo opremljeno kot skladiščnica za različne predmete iz zbirke. Prostor bo služil za interaktivne vsebine: tu bi bil prostor tudi za igralnico, opremljeno s starimi igračami in z igrami.
Gospodarsko poslopje se rekonstruira za spremenjeno namembnost z večnamenskimi prostori. Zidan hlev bo namenjen sanitarijam ter dostopu na podstrešje nad hlevom in lopo. Lopa bo sodobnejše opremljena, zaprta s stekleno steno in lesenimi paneli, ki dopuščajo svetel in odprt prostor. Prostor bo večnamenski: za predavanja, projekcije, s kuhinjo za kulinarične in druge delavnice in za osnovno pogostitev (čaj, kava). Podstrešje nad tem delom bo prav tako sodobnejše opremljeno, prostorsko razdeljeno na tretjine: ena tretjina bo namenjena za muzejski depo, dve tretjini pa za občasne (bienalne) razstave, vsebinsko povezane z zgodbami prebivalcev te hiše. Cilj teh razstav bo privabiti domače obiskovalce k večkratnemu obisku. Poleg tega vseh hišnih zgodb ni smiselno predstaviti hkrati, ker je njihova vsebina preobsežna in natrpana s podatki, ki bi obiskovalce preveč obremenila.
Vrtna uta, ki je do leta 2008 stala pred Kofutnikovo domačijo, prav tako pripoveduje zanimive zgodbe, povezane z družino. Nekdaj kot pomembno družabno zbirališče družine, prijateljev in sosedov, bo tudi ob prenovi prevzela funkcijo točke za različne aktivnosti na prostem, med drugim bi lahko tu uredili domžalsko knjigobežnico.
Finančna konstrukcija prenove in vloga upravitelja v projektu
Glede na trenutne strokovne ocene je načrtovana prestavitev, rekonstrukcija in opremljanje objekta na novi lokaciji – v Slamnikarski park, v bližino že obstoječega Slamnikarskega muzeja. Trenutno Kulturni dom Franca Bernika Domžale v vlogi upravitelja ter v sodelovanju s strokovno komisijo prenove in projektanti pripravlja idejno zasnovo z oceno stroškov obnove ter umestitvijo v prostor. Objekt bo treba priključiti na komunalno infrastrukturo. V fazi delovanja se pričakujejo tudi stroški obratovanja, varovanja in tekočega vzdrževanja.
Za vsebinsko življenje objekta kot enote, pridružene Slamnikarskemu muzeju, bo treba zagotoviti primerno odprtost in varovanje ter strokovno vodenje in kulturno-vzgojni program za obiskovalce, s poudarkom na izobraževanju vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Ocenjujemo, da trenutno z enim zaposlenim na muzejskem področju v javnem zavodu ne bomo zmogli opraviti v celoti načrtovanega dela. Potrebe po strokovnih delavcih bodo odvisne od programa, ki ga bomo želeli uresničevati. Kot dodatni in pomožni vir ob redno zaposlenih delavcih načrtujemo tudi delo s prostovoljci. Poleg novega kadrovskega načrta bo torej moral upravljavec pripraviti finančni načrt, pri čemer je treba upoštevati preselitev in obnovo objekta z gradbenimi deli (obnovo naj bi vodila Občina Domžale), stroške restavriranja predmetov, stroške za muzejsko oblikovanje in postavitev razstav, oblikovanje celostne podobe in načrta komunikacije z javnostmi ter stroške za stalno vzdrževanje in pripravo programa za usposabljanje prostovoljcev. Pri promociji za turistične namene bo potrebno tesno sodelovanje s TIC Domžale.
Delovna skupina za vsebino Kofutnikove domačije
Družinska fotografija Giovanellijevih, ki je nastala leta 1931. V prvi vrsti (z leve) so sin Lovrenc, mama Katarina (roj. Kaplja), oče Johan, hčerka Pepca, dedek Johan, v drugi vrsti so: Johanova nečakinja Ivanka Velkavrh, sin Ivan (Iko) in nečakinja Minka Velkavrh (arhiv
Kulturnega doma Franca Bernika Domžale).
risbi
Posnetek obstoječega stanja – jugovzhodna in severozahodna fasada. Vir: Hausmeister, Maja, Kolbezen, Mateja, Rozenberger, Sabina, Smolič, Biserka. Prenova Kofutnikove domačije – seminarska naloga. Fakulteta za arhitekturo, 2008.
Kofutnikova domačija nam odstira skrivnosti življenja prednikov
Rejništvo je bilo na našem območju prisotno že v 19. stoletju
V prejšnjih številkah Slamnika smo predstavili vsebinski načrt Kofutnikove domačije iz Srednjih Jarš, ki naj bi postala nov domžalski eko muzej. V tokratni številki predstavljamo prvo izmed izbranih osmih zgodb, ki nam jih ta domačija s svojo zgodovino pripoveduje.
Kakor je znano, se je rejništvo na našem območju razmahnilo v 20. stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni, posebno znan po tem je bil Črni graben. Manj znano pa je, da je bilo rejništvo prisotno v naših krajih že v 19. stoletju. O tem priča nekaj raziskav, npr. za kraje okoli Kuma, za okolico Škofje Loke itd. Zgodovina Kofutnikove domačije pa nam dokazuje, da je bilo rejništvo v 19. stoletju prisotno tudi na našem območju.
Nekaj značilnosti o rejništvu v 19. stoletju povzemamo po Borisu Golcu, ki je v reviji Kronika, v časopisu za slovensko krajevno zgodovino, leta 1989 (št. 37) objavil prispevek Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kumljanskih hribih.
Jožefinska doba je s povečano skrbjo za socialno varstvo prinesla poleg novih deželnih bolnišnic, porodnišnic in ubožnic tudi za tisti čas moderno organizacijo najdenišnic. Njihov namen je bil sprejemati zapuščene in najdene otroke ter jih oddajati v plačano rejo na podeželje. Ljubljana je dobila najdenišnico z majhno porodnišnico leta 1788, v isti čas pa spada tudi ustanovitev najdenišnice v Trstu. Izraz najdenček za oddane sirote sicer ni najustreznejši, saj je bilo število najdenih otrok med temi otroki zanemarljivo majhno. Gre le za uradni naziv, ki je bil edini v rabi ves čas obstoja obeh najdenišnic in se je kot tak uveljavil tudi med ljudmi. Skoraj vsi v porodnišnici rojeni otroci so bili nezakonski, njihove matere pa služkinje, ki so se iz različnih razlogov odločile, da bodo obdržale službo, ne pa otroka. Med materami, ki so rodile v Ljubljani zunaj porodnišnice, so bila neporočena mestna dekleta, zapornice z Ljubljanskega gradu, igralke, vdove pa tudi revnejše poročene predmestne ženske in oficirske žene. Matere otrok s podeželja so bile neporočene kmečke hčere in vdove, ki so hotele prikriti nezakonsko ali izvenzakonsko nosečnost, ki je bila v tistem času pojmovana kot sramota.
Postopek za oddajo otroka v rejništvo je bil preprost. Uprava najdenišnice je materi izročila potrdilo, mati pa je najdenišnici morala plačati le najnižjo predpisano takso. Ker večina mater tudi tega ni zmogla, je najdenišnica izterjala oskrbnino za otroka od mestne občine oziroma okraja, kamor je spadala otrokova mati. Tudi za najdenčka je bila takso dolžna plačati okrajna oblast, kjer so otroka našli.
Najdenišnica je delovala kot sprejemališče prehodnega značaja. V najkrajšem času, pogosto še isti ali naslednji dan, je izročila otroka stranki, ki se je oglasila v ustanovi. Rejnik in najdenišnica sta ob tem sklenila rejniško pogodbo. Kmečke družine rejencev v oskrbo niso jemale iz človekoljubja, ampak zato, ker so zanje prejemale mesečno rejnino, ki je predstavljala redni dodatni vir dohodka v denarju. Rejnino so rejnikom, praviloma zakoncema, posredovali župnijski uradi, ki so sicer hranili tudi rejniške pogodbe, rejence so vpisali v matične knjige in urejali vse zadeve ob vrnitvi otroka svojcem ali predaji drugim rejnikom. Ko je rejenec dopolnil osmo leto starosti, so obveznosti države do rejnikov prenehale, otrok pa je bil lahko dotedanjim rejnikom prepuščen v nadaljnjo brezplačno oskrbo. Primeri, ko so rejniki še pred iztekom rejniške dobe izročili otroka nazaj najdenišnici, so bili zelo redki. Še največkrat se je to zgodilo zaradi smrti enega ali obeh rejnikov.
Koliko tržaških in ljubljanskih najdenčkov je bilo v 19. stoletju na slovenskem podeželju, bi bilo mogoče ugotoviti z načrtnim pregledom ohranjenega gradiva obeh najdenišnic. Število ljubljanskih najdenčkov znaša vsaj 10.000, še znatno več pa je bilo tržaških. Tržaški najdenčki so imeli večinoma italijanske priimke, ljubljanski slovenske, z leti pa je vse bolj naraščalo tudi število slovenskih priimkov med tržaškimi. Iz tržaške najdenišnice so prihajali tudi otroci s furlanskimi, nemškimi, poljskimi in hrvaškimi priimki, med ljubljanskimi najdenčki pa najdemo nekaj nemških in hrvaških priimkov ter še več italijanskih. V 90. letih 19. stoletja se je za tržaške najdenčke v matičnih knjigah namesto dotedanje oznake Triester Findhng pojavilo ljudsko poimenovanje 'tržašk'oziroma 'tržaška' Ljudje so namreč tedaj že odraslim najdenčkom pravili 'tršk' in 'trška', o ljubljanskih najdenčkih, ki jih je bilo zelo malo, pa niti niso kaj dosti vedeli. Z neslovenskimi priimki si niso posebej belili glave, saj so najdenčka poznali bolj po imenu. Če je že kdo vprašal, zakaj ima nekdo nenavaden priimek, je bil odgovor preprost: »Ker je tršk.« Ker so bili tržaški in ljubljanski najdenčki oddani samo v rejo, so jih njihove matere ali poročeni starši lahko zahtevali nazaj. Vedeti pa je treba tudi, da je bilo v rejo oddanih le malo nezakonskih otrok. Večina je kljub doživljenjski stigmi živela s svojimi materami.
Trški je bil tudi Kofutnikov Johan Giovanelli starejši. Sredi 19. stoletja so na Kofutnikovi domačiji živeli Mačkovi, sestri Marija (Mici) in Marjana ter brat Jernej. Leta 1852 sta odšla Mici in Jernej Maček po otroka v Trst. Zapis o tem najdemo v raziskovalni nalogi Tee Grad in Karmen Moneta z naslovom Življenje v Kofutnikovi hiši (OŠ Rodica, 2011). Zapisali sta pripoved Kofutnikove Pepce Giovanelli, poročene Žebovec.
Po otroka v Trst
»Nam lahko opišete, kako sta šla vaša prednika Mici in Jernej Maček po otroka v Trst?
Dedek ni imel sorodstva, ker so ga kot dojenčka prinesli iz Trsta. Pri Mačkovih so takrat živeli brat Jernej in dve sestri Marija (ali Micka) in Marjana. Brat in ena sestra sta šla v Trst peš po tega fantka. Ker ni bilo denarja, so takrat mnoga dekleta hodila v Trst služit. Tam se je dobilo tudi otroke za rejništvo, za kar so ljudem plačevali. Nekateri od teh sirot so se vrnili nazaj v Trst, večina pa nikoli več. Mačkova sta dobila fantka bogate rodbine. Njegov oče je bil izvenzakonski sin grofa Giovanellija, ki ga je imel z guvernanto, vendar je moralo ostati prikrito. O tem mi je pripovedoval dedek, ko sem bila še majhna. Mačkova sta vso pot do Trsta in nazaj hodila peš. Čevlje sta dala 'pod pajsko', da se niso izrabili, zato sta hodila bosa. V tistih časih so vsi tako hodili. Če sta imela srečo in jima je kdo ustavil, sta sedla na voz in se malo peljala. V tržaške trgovine so vozili furmani, a se ni nikoli vozil en sam, ker so jih napadali in okradli. Ker doma ni bilo kruha, sta s seboj vzela lončke s kuhanim fižolom in trdo kuhan ješprenj. To sta jedla na poti. Ko sta Mačkova prišla v Trst, nista imela denarja, da bi kje prenočila, na ulici pa nista smela biti. Zato sta šla v cerkev in tam sedela vso noč. Mežnar ju je pustil notri, ko sta mu povedala, zakaj sta prišla. Zjutraj se je pripeljala krasna kočija, v kateri je fina mlada gospa pestovala dojenčka. V rokah je imela mošnjo ali 'pumpandurco', kakršne so imele takrat bogate gospe namesto današnjih torbic. Otroka je poljubila, ga stisnila k sebi in vzela iz mošnje škatlico ter ga z mazilom dolgo mazilila po glavici. Včasih so bogataši na ta način zaznamovali svoje ljudi, da so jih pozneje lažje prepoznali. Dedek je imel zato do svoje smrti belo liso v lasišču. Tudi moj oče je imel na temenu liso, ki pa je bila precej manjša kot dedkova. Mačkova sta se iz Trsta vrnila domov vsa ožuljena, lačna in žejna. Otrok, ki sta ga prinesla s seboj, je potem živel pri njih, tukaj je hodil v šolo in odraščal. Ko so Mačkovi trije ostareli, so mu prepustili kmetijo. Brat je bil starejši in je že prej umrl. Dedek Johan Giovanelli se je poročil z Marjano Habjan, Škrabarjevo iz Zgornjih Domžal. Že takrat se je hiši reklo pri Kofutnik.«
»Ali je vaš ded kdaj poizvedoval o svojih starših?
Je. Ded je imel zelo hudo zlato žilo in zaradi tega je moral iti na več operacij. Ko je bil v bolnišnici v Celju, mu je doktor pripovedoval, da je bil tik pred njim v bolnici nek Giovanelli, ki je bil grofovskega stanu. Če bi bil tam malo prej, bi mogoče našel svoje korenine. Doktor Kremžar ga je stalno nagovarjal, naj posloveni priimek. Giovaneli bi bilo po slovensko Janežič. Dedek pa je govoril: »Ah, a se splača?«
Johan Giovanelli starejši z ženo Marjano in otrokom; Johan Giovanelli in Marjana Habjan iz Domžal sta se poročila leta 1879. Najstarejši otrok se jima je rodil leta 1882 (hči Frančiška Giovanelli, por. Pirnat), najmlajši pa je bil Johan Giovanelli mlajši, rojen leta 1894. Kateri od otrok je na sliki, ni znano. (arhiv Kulturnega doma Franca Bernika Domžale)
Zadnja predstavnica Mačkovih na Kofutnikovi domačiji je bila Marija (Mici) Maček, ki je umrla leta 1922, stara 81 let. Kofutnikovi družinski člani so se potem pisali Giovanelli po nekdanjem rejencu Johanu, ki je umrl leta 1933. Zadnji prebivalec Kofutnikove domačije je bil Lovrenc Giovanelli, ki je na domačiji živel do leta 2012, umrl pa je leta 2015, star 87 let. Z njegovo smrtjo je iz naših krajev izginil tudi priimek Giovanelli.
Nekdanji Kofutnikov rejenec, ki je nasledil domačijo: Johan Giovanelli starejši z vnukinjo Pepco leta 1931, ko je bil star 79 let. (arhiv Kulturnega doma Franca Bernika Domžale)
Kakor smo že omenili, rejništvo v 19. stoletju na našem območju še ni bilo raziskano. Vendar pa obstajajo natančni pisni viri za ljubljansko in tržaško najdenišnico, s katerimi bi bilo mogoče pridobiti ustrezne podatke o rejencih in podrobneje preučiti razširjenost rejništva v 19. stoletju na našem območju. Vsekakor lahko zaključimo, da je revščina tedaj večinskega kmečkega prebivalstva prispevala k temu, da so ljudje hodili v Trst in v Ljubljano po rejence. Ta dejavnost je po osmem letu starosti rejenca omogočala tudi možnost za pridobitev poceni delovne sile na kmetijah, saj so svoje bivanje poravnali z delom. V primeru Kofutnikovih pa je rejništvo prineslo tudi nasledstvo na domačiji.
Delovna skupina za vsebino
Kofutnikove domačije
Johan Giovanelli pripoveduje (1. del): Moje otroštvo in mladost
V prejšnji številki Slamnika smo začeli s predstavitvijo zgodb, ki jih pripoveduje Kofutnikova domačija iz Srednjih Jarš. Življenjske zgodbe Kofutnikovih – vpogledi v življenje tistih, ki so tukaj živeli in delali, nam odstirajo tudi do zdaj redko na glas slišane zgodbe o rejništvu, o Tržačanih pa tudi zgodbe 20. stoletja, npr. o delu v slamnikarskih tovarnah doma in v tujini, izgnanstvu med drugo svetovno vojno, življenju industrijskih delavcev itd.
V interpretacijskem načrtu, ki smo ga v okviru priprav idejnih zasnov za ohranitev objekta zasnovali v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, je osrednje mesto zavzela zgodba župana Johana Giovanellija, ki pripoveduje o svojem življenju in življenju svoje družine. Za župana Občine Jarše je bil izvoljen prvič leta 1924, potem pa še dvakrat, tako da je to delo opravljal kar 12 let. Bil je tudi aktiven član v več društvih. Njegovo osebno pripoved smo postavili v konkreten prostor in čas, s tem da smo izpostavili župana kot osebo in njegov fizični življenjski prostor, ki ga predstavlja tradicionalna stanovanjska hiša, dojemanje sveta pa prikažemo skozi njegove oči.
Johan Giovanelli leta 1924, ko je postal župan Občine Jarše (arhiv Pepce Žebovec).
Namen prenove Kofutnikove domačije je ohraniti materialno substanco domačije v največji možni meri – ohraniti volumen, tlorisno zasnovo in razporeditev prostorov z namenom, da pričajo o preteklem, zelo razširjenem načinu bivanja na tem območju. Vsebinsko pa sloni na zapuščini družine Giovanelli, ki jo sestavljajo predmeti, pisma, fotografije, osebne zgodbe in spomini.
Pripoved o otroštvu in mladosti v Jaršah v začetku 20. stoletja
Johan Giovanelli se je rodil leta 1894 kot najmlajši med osmimi otroki, od katerih sta dve deklici umrli v času otroštva. Njegov oče je bil Johan Giovanelli, st., rejenec iz Trsta, ki so ga Kofutnikovi (takrat so se pisali Maček) sprejeli v svojo družino in ga pozneje posvojili. O rejniški zgodbi Kofutnikove domačije, ki nam pripoveduje, da je bilo rejništvo v 19. stoletju zastopano tudi na našem območju, ste lahko prebrali v prejšnji številki Slamnika. Ker Mačkovi svojih otrok niso imeli, je podedoval kmetijo. Družina, ki jo je ustvaril po poroki z Marijo Habjan, Škrabarjevo iz Domžal, pripoveduje zgodbe druge generacije Giovanellijev v Kofutnikovi domačiji.
Jarška šola leta 1906; med prvimi učenci v jarški šoli je bil tudi Johan Giovanelli. Učitelji so 14. julija 1906 prvič pospremili okrog 120 jarških učencev v njihovo novo šolo. Devetega septembra 1906 je bila šola slovesno blagoslovljena, z rednim poukom pa so v njej začeli 8. oktobra 1906. Pouk je potekal v dveh razredih, saj je bila šola že od začetka dvorazredna.
Johan Giovanelli je tako kot večina otrok iz Jarš v začetku 20. stoletja hodil v ljudsko šolo v Mengeš. V Jaršah je bila šola zgrajena leta 1906, zato je zadnji del šolanja hodil tudi v to novozgrajeno šolo. Po končani šoli zanj ni bilo možnosti za nadaljevanje šolanja, zato se je zaposlil v Majdičevem mlinu, ki je bil tedaj med največjimi industrijskimi obrati na tem območju. Po požaru leta 1922 je na njegovem mestu zrasla tovarna Induplati Jarše. Leta 1916 sta Viktor Velkavrh in njegova žena Johana (roj. Giovanelli, Johanova sestra) kupila bližnji mlin, zato je Johan potem delal v njem (takrat se je imenoval Velkavrhov, pozneje pa Osolinov mlin).
Majdičev mlin v Zgornjih Jaršah leta 1919 (povzeto po: Stane Stražar, Ob bregovih Bistrice, 1988, str. 779).
V tistem času je v Mengeš hodil k pevskemu zboru, kjer je pelo več Jaršanov. Kot mladenič je velikokrat igral tudi raznih igrah, ki so bile v tistem času ena od najpomembnejših kulturnih udejstvovanj mladih.
Johan Giovanelli v neki igri, v kateri je igral vlogo hudiča (arhiv Pepce Žebovec).
Ko je dopolnil 20 let, mu je umrla mama. To je bil tudi čas, ko je v našo deželo vstopila prva svetovna vojna. Njegova zgodba iz tega obdobja z grenkimi vojnimi izkušnjami bo izpričana v eni izmed naslednjih številk Slamnika.
Vira pri pripravi članka: pričevanja Pepce Žebovec in raziskovalna naloga OŠ Rodica Johan Giovanelli (1894–1964) iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah, avtorjev Marka Poljanška in Gabra Cenclja, mentorici Vilma Vrtačnik Merčun in Saša Klemenc (2016).
Delovna skupina za vsebino Kofutnikove domačije
Bo Kofutnikova domačija nov domžalski muzejski objekt?
Kofutnikova domačija je objekt profane stavbne dediščine, ki se nahaja v Srednjih Jaršah pri Domžalah in je vpisan v register kulturne dediščine (EŠD 25904).
Že pred leti je bil razglašen za kulturni spomenik regionalnega in mikrolokalnega pomena na področju etnologije. Njen lastnik je Občina Domžale, od leta 2014 pa je v upravljanju Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, ki med drugim opravlja v naši občini tudi muzejsko dejavnost in varstvo kulturne dediščine. V obdobju zadnjih let smo glede na finančne možnosti izvajali le osnovno vzdrževanje objekta, opravili popis predmetov ter jih zaradi slabega stanja na objektu deponirali v primernejše začasne prostore za hranjenje.
O pomenu domačije
Kofutnikova domačija je eden redkih primerov leseno-zidane hiše z identiteto prepoznavnega dela zgodovinskega načina kmečkega življenja na omenjenem območju ter tako podaja informacije s področja stavbne zgodovine o gradbeno-obrtnih znanjih v preteklosti ter vsebinsko večplastnost z zgodbami iz lokalnega okolja: poudariti je tako mogoče povezavo s slamnikarstvom - nekdanjo pomembno dediščino tega obdobja, delavske zgodbe, vojne zgodbe, vpogled v življenje tistih, ki so tukaj živeli in delali itd. Nekatere med zgodbami še niso bile javno predstavljene, na primer rejništvo v antropološkem smislu, izseljeništvo ter življenje lokalne skupnosti, saj je bil lastnik Johan Giovanelli nekdanji župan Občine Jarše. Na splošno v domačiji najdemo vse tipične sestavine nekdanjega življenja malega kmeta na območju Domžal, ki sčasoma postane vse bolj odvisen od industrije.
O stavbi
Kofutnikova domačija je tradicionalno zasnovana v obliki stegnjenega doma, sestavljena iz leseno zidanega stanovanjskega in gospodarskega dela. Je ena redkih lesenih, delno zidanih še ohranjenih ostankov dediščine domžalskega območja. Ocenjena starost je med 200 in 250 leti, z dodatnimi raziskavami je možna ugotovitev, da je domačija še starejša. Najstarejši stanovanjski del ('hiša') je delno lesen oziroma sestavljen iz lesenih brun in delno zidan, v osrednjem zidanem delu so črna kuhinja, shramba, veža in kamra. Nato objekt preide v gospodarski del s hlevom, 'šupo' s svinjakom, straniščem na 'štrbunk' in lopo za orodje. Podstrešje je leseno z gankom na južni strani. Strešna kritina je bila prvotno slama.
Prva prizadevanja za ohranitev
V letih 2008 in 2009 je OŠ Rodica organizirala Iniciativni odbor za zaščito Kofutnikove domačije, v katerem so sodelovali predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Krajevne skupnosti Jarše-Rodica, Občine Domžale, Kulturnega doma Franca Bernika Domžale in OŠ Rodica. Rezultati delovanja tega odbora so bili: sprožitev postopka za razglasitev Kofutnikove domačije kot spomenika lokalnega pomena, aktivnosti v smeri odkupa nepremičnine ter organiziranje ogledov in raziskav. Na osnovi strokovnih ugotovitev je iniciativni odbor organiziral izvedbo nujnih gradbenih del za obnovo dimnika in lope, da se na objektu ni delala nadaljnja škoda. Največ vsebinskih raziskav o Kofutnikovi domačiji so opravili mladi raziskovalci OŠ Rodica pod mentorstvom Vilme Vrtačnik Merčun s šestimi raziskovalnimi nalogami. Leta 2007 je Saša Roškar izdelala strokovno nalogo z etnološkimi konservatorskimi izhodišči za prenovo domačije. Arhitekturni posnetek hiše so izdelale študentke Fakultete za arhitekturo (Mateja Kolbezen, Maja Hausmeister, Sabina Rozenberger in Biserka Smolič) pod mentorstvom prof. dr. Petra Fistra.
Odvija se novo poglavje ohranitve
V proračunu za leto 2017 je lastnica, Občina Domžale, za najnujnejša dela in pripravo idejnih izhodišč glede prihodnje usode objekta, zagotovila 20.000 evrov. Zato je v letošnjem letu Kulturni dom Franca Bernika Domžale takoj pristopil k akciji in kot upravitelj objekta oblikoval posebno strokovno skupino z nalogo, da do konca leta pripravi predloge rešitev glede možne obnove (objekt je po zadnjih strokovnih ocenah v precej slabem stanju), glede lokacije objekta (obstoječa lokacija je utesnjena, zato se preverja tudi možnost umestitve na druge lokacije, na primer v Slamnikarski park ob Občini Domžale in Slamnikarskem muzeju) ter njegove namembnosti in vsebine, ki bi bile vezane na obnovljeni objekt. Pri delu komisija aktivno sodeluje tudi z Zavodom za varstvo kulturne dediščine OE Kranj, kjer so v zvezi z objektom že pripravili usmeritve za ohranitev objekta.
Že pred poletjem so tako potekala pod nadzorom kranjskega zavoda dela pri urejanju okolice, odstranjevanje dela uničenega gospodarskega objekta ter odstranitve materiala iz okolice objekta.
V poletnih mesecih poteka izdelava idejne zasnove z oceno stroškov obnove z umestitvijo v prostor, h kateri so bili povabljeni trije različni izvajalci in bo jeseni predstavljena lastnici, Občini Domžale. Prav tako pa intenzivno deluje tudi posebna strokovna skupina, katere naloga je priprava interpretacijskega načrta in vsebinskih možnosti bodoče Kofutnikove domačije.
V mesecu juliju je pod okriljem Kulturnega doma Franca Bernika Domžale potekala odstranitev in rušitev Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah. Žal Občina Domžale kot lastnica objekta v njem ni prepoznala njegove velike vrednosti in izjemne vsebine, s katero je bila povezana, in na katero smo opozarjali kot upravljalci od leta 2014. Zato je bila prepuščena večletnemu propadanju, ki je privedlo do dotrajanosti in neizbežne odločitve o njeni rušitvi …
Čas, ko smo doma, lahko izkoristimo tudi za spoznavanje novega gradiva, zato smo vam v sklopu naše muzejske dejavnosti pripravili dostop do poučnih ugank za najmlajše, učnih listov za šolarje, pisnih in video prispevkov ter gradiv za zahtevnejše bralce.
Kofutnikova domačija je objekt profane stavbne dediščine, ki se nahaja v Srednjih Jaršah pri Domžalah in je vpisan v register kulturne dediščine (EŠD 25904).
Že pred leti je bil razglašen za kulturni spomenik regionalnega in mikrolokalnega pomena na področju etnologije. Njen lastnik je Občina Domžale, od leta 2014 pa je v upravljanju Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, ki med drugim opravlja v naši občini tudi muzejsko dejavnost in varstvo kulturne dediščine. V obdobju zadnjih let smo glede na finančne možnosti izvajali le osnovno vzdrževanje objekta, opravili popis predmetov ter jih zaradi slabega stanja na objektu deponirali v primernejše začasne prostore za hranjenje.
Že pred poletjem so tako potekala pod nadzorom kranjskega zavoda dela pri urejanju okolice, odstranjevanje dela uničenega gospodarskega objekta ter odstranitve materiala iz okolice objekta.
V poletnih mesecih poteka izdelava idejne zasnove z oceno stroškov obnove z umestitvijo v prostor, h kateri so bili povabljeni trije različni izvajalci in bo jeseni predstavljena lastnici, Občini Domžale. Prav tako pa intenzivno deluje tudi posebna strokovna skupina, katere naloga je priprava interpretacijskega načrta in vsebinskih možnosti bodoče Kofutnikove domačije.