Tako izgleda, ko se skupne slikarske razstave lotita mama in hči, pa da ne bi bilo pomote: ne slikata skupaj in niti od daleč ne razmišljata v isto smer. Čeprav zgledi »vlečejo«, se je to med njima dogajalo samo na osebni in družinski ravni. Slikarstvo kot poklicanost, je intelektualna disciplina z osebnim pristopom in tu je vsak sam.
Pa vendar je zanimivo opažati razlike v koloritu, tehniki, formatu in nenazadnje v kompoziciji, ker to ni pogosta prilika.
Urša v svojem slikanju počasi drsi v enotno svetlobo prizora, ki ga prebadajo pestre barve, da ne bi povsem izpuhtel. Ob izginjanju detajlov, ki jo – razredčeni, še vežejo na prizore, so se spremenile tudi barve videnega: na videz vsakdanji prizori, so dobili večjo težo v njihovi simboliki, kar je dosegla s poenotenjem barvnih ploskev ospredja in ozadja. Poteza je še vedno gestualna in ekspresivna, barve pa goste in pastozne. Zunanji prizori kot impresije, so se ponotranjili, četudi so to šopki, po Warholovsko nanizani, ali pa mogoče zimski prizor na presečišču dveh prometnic, ki čakata, kako se bo odvilo.
Presenetljivi so motivi, ki jih vidimo, ko zasukamo glavo: na slikah še toliko bolj, ker jih vidimo brez te fizične akcije, čeprav mišičje nekako hoče opraviti zasuk …
Metine slike so povsem osredotočene na kompozicijo, celo matrico. Njihova poved se dogaja bežeče, v gibanju, nekje na sredini, barve so intenzivne in močne. Prav tako svetlobe in sence. Zelo spretno združuje komplementarne barve, a nikoli ne izriše podobe, ki je tudi sama, zaradi načina slikanja, razpuščena. Kot bi se spuščal v gigantski opal in drsal z ene na drugo barvo.
Njene slike so zaradi intenzivnosti barv zelo močne in stabilne v svojem notranjem gibanju, ki ga v motrenju počasi sestavite v obliko, kot vam jo je predlagala Meta.
Meta je z veliko gotovostjo odkrila vhod v njeno slikarstvo, ki ni obremenjeno z zgledi nedavnega izobraževanja in kot dobra opazovalka, predvsem pa kot profesionalka, se v tem metjeju odlično znajde.
Slike obeh, čeprav sorodnic, so odličen zgled razlik med nami, ali pa tega, da se kljub vezem, da izpeljati samostojnost v umetniškem in vsakršnem pogledu.