Svetovno znani pianist in pedagog Aci Bertoncelj (1939 – 2002)

je na glasbene odre stopil že kot otrok. Klavir je začel spoznavati pri prof. Zorki Bradačevi, študij pa nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Hilde Horak in se izpopolnjeval v Salzburgu, Parizu in Rimu pri Carlu Zecchiju, Pierru Sancanu in Guidu Agostiju. Dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini (Evropa, ZDA, Kanada, Izrael …) kot solist, komorni glasbenik in član Tria Tartini; bil je tudi rezidenčni pianist Simfoničnega orkestra RTV Slovenije.

Kot eden najpomembnejših pianistov širšega glasbenega prostora se je s prepoznavno slogovno zaokroženostjo in tehtnostjo posvečal tudi sodobni glasbeni literaturi, še posebej slovenski. Za svoje delo je prejel številna priznanja: Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Kersnikove plakete Občine Domžale, bil je častni član Društva skladateljev Slovenije. O nesporni kvaliteti njegovih posnetkov pa priča tudi nagrada Grand prix du disque Edison, ki sta jo prejela skupaj z avstrijskim violončelistom Heinrichom Schiffom za ploščo posneto za diskografsko hišo EMI.

Od leta 1979 je deloval kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pri njegovem pedagoškem delu velja omeniti tudi sodelovanje na številnih mednarodnih mojstrskih tečajih ter osem letno sodelovanje s Srednjo glasbeno šolo v Velenju. Vzgojil je številne generacije slovenskih pianistov, njegovi učenci so bili med drugim Božena Hrup, Aleš Vesel, Lidija Malahotky, Maja Klinar, Bojan Gorišek, Andraž Hauptman, Marko Letonja, Maša Poljanec, Igor Vičentič, Milanka Črešnik, Marko Hribernik, Tomaž Tobing, Jerneja Grebenšek, Simon Krečič, Irina Milivojević ...

V Domžalah je preživel otroštvo in večji del življenja, tu je nenazadnje februarja 2002 izvedel svoj zadnji javni nastop; tu je 22. septembra tragično preminil in na domžalskem pokopališču je tudi njegov zadnji dom. Na domžalski glasbeni sceni je bil kljub mednarodni uveljavljenosti in veliki angažiranosti stalno prisoten. Pogosto je sodeloval z dirigentom Tomažem Habetom in Simfoničnim orkestrom Domžale-Kamnik. Bil je med pobudniki Festivala Groblje in dolga leta njegov sooblikovalec. Od svojega prvega koncerta v grobeljski cerkvi leta 1972 je tam nastopil kar trideset krat, kasneje pa večkrat tudi v obnovljenem Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, kjer zdaj krasi njegovo pročelje tudi mozaik v njegov spomin. S svojo strokovnostjo in širino je pomembno pripomogel k oblikovanju in razvoju domžalskega glasbenega življenja, zato je bil leta 2016 o njem pripravljen tudi simpozij in izdana obsežna monografija.

Cveta Zalokar

Mozaik je starodavna tehnika sestavljanja slike iz barvnih kamenčkov in stekel, zato je odločitev zanj na videz staromodna, pa vendar aktualna in živahna.

Kot obeležje geniju Acija Bertonclja se posveča skrivnostim njegove pianistike in glasbe: resnično se ukvarja s tišino, ki je neizbežen del vsakega zvoka. Po poslušanju in celo merjenju njegovih izvajanj, sem ugotovil pravi motiv mozaika in njegov osrednji lik: celinsko pavzo, kot zlato tišino pred nadaljevanjem temeljito naštudirane in tehnično izpiljene skladbe, kot jo je interpretiral ACI.

Prav ta tišina je v izvajalcu priprava na naslednji naval zvoka, v poslušalcu pa preureditev emocij, ki jih ustvarja glasba; je torej prostor tišine oz. premora, kamor se umeščata poslušalec in izvajalec hkrati, povezuje pa ju občutenje glasbe.

Slučaj je, da se inicialki njegovega imena ujemata s sosednjima tonoma, kot ju v notnem črtovju označuje rdeča; ista rdeča hoče biti tudi ogenj njegovega pianizma, v kombinaciji z modro pa območje vijolične kot čiste duhovne pripovedi glasbene umetnosti.

Avtor Jurij Smole, akademski kipar

Končno uspelo: v petek, 11. decembra 2020, je potekala na dvorišču Kulturnega doma Franca Bernika postavitev barvitega mozaika v spomin na izjemnega Domžalčana, svetovno znanega pianista Acija Bertonclja.

Mozaik je nastal v delavnici mozaicista Aljaža Vidrajza po idejni predlogi domžalskega akademskega kiparja Jurija Smoleta, ki je v mozaik iz muranskega stekla alegorično vključil notno črtovje, noti A in B - začetnici imena in priimka umetnika ter zlato pavzo, ki ponazarja tišino.

Postavitev je finančno omogočila Občina Domžale, odprtje pa je vezano na ukrepe glede pandemije.