Poetika na klavirju je gotovo nekaj posebnega. Sozvočja desetih prstov in občutki, ki jih iz nas izvabljajo, pa so lahko brez primere. Palete barv, ki se prelivajo iz danes sicer pretežno črnobelega instrumenta, so nadvse čutne. Žal velikokrat tudi nadvse glasne in motorično perkusivne, včasih spominjajoč na črkovanje s prsti. Virtuoznost mogočnega modernega gimnasticiranja s prsti.

Claudio Martinez je nenavaden mož, sicer profesor na več svetovnih univerzah, rado slišan gost na festivalih komorne glasbe, kjer ni prostora za plitkost in blišč. Je netipičen predstavnik trenutnega pianizma. Tudi on spada v linijo madžarske šole, ki mi je izredno blizu, jo neskončno občudujem in sem ji predan tudi sam. Ko tole pišem, še ne vem, kaj bo na programu, bo pa zagotovo v ljudskem tonu. Claudiu sem napisal: »Izberi nekaj etno klasike, za katero ti bije srce, ne ugajaj ne meni ne formi … Bomo že lepo zapakirali.« Naštel je nekaj Chopinovih mazurk, nekaj De Falle in Albéniza ter Debussyja. Torej poljsko-špansko-francoska mešanica, ki vabi. Prebujanje nacionalne zavednosti, odete v sicer meščansko estetiko in prefinjenost, plesi čutnosti, uglajenosti, v katere pa so vtkani ruralni poudarki. In pa špansko-francoska mešanica avtentične impresije časa in prostora iz prve roke, že obarvane kot francoska »španska eksotika«. Pa kakšno presenečenje tudi ne bo manjkalo …