Strast in ognjevitost, ritem in svoboda bi bili verjetno nekako najbolj klišejski opisi špansko-latinske glasbe. A ta v resnici zajema veliko več. Tokrat se bomo sprehodili po dolgoletni zakladnici španske in latinske glasbe, od baroka pa vse do poznega dvajsetega stoletja.

Italijanski skladatelj Boccherini je služboval na španskem dvoru in v Nočni glasbi opisal utrip madridskih ulic v poznih urah, kot programska glasba ali glasbeni simbolizem, ki nostalgično podoživlja zven cerkvenih zvonov, dvorjenje, ulične umetnike … Zanimivo je, da skladba v Boccherinijevem času ni bila izdana, ker je skladatelj menil, da je ta glasba popoln nesmisel izven Španije, saj poslušalci ne bodo razumeli njenega pomena, prav tako je izvajalci ne bodo znali primerno izvajati. Nam se to seveda ne more zgoditi, saj bo orkester vodil španski violinist Antonio Viñuales Pérez, čigar sposobnosti in umetniško prepričljivost smo spoznali že na koncertu filmske glasbe v minuli sezoni, ko nas je očaral s svojim globokim vpogledom in občutkom za glasbeni stil ter darom transformacije notnega teksta, ki kodirane šifre glasbene notacije teh »zapisov vzvišenih besed« spreminja v mistiko trenutka. S programom, zapisanim v njegovem maternem jeziku, ki se pretaka po njegovi krvi, se torej vrača na naš oder. Poleg Boccherinijevih Madridskih ulic boste slišali še kar nekaj manj znanih del in skladateljev, ki pa so zame pravo odkritje. Z Andrésom Gaosom se bomo še vedno opajali z nočjo in njenimi impresijami, nadaljevali bomo z Albertom Williamsom in argentinsko folkloro, ekstazo pa bomo doživeli s Turino in vizijo bikoborca, ki moli v kapeli blizu ringa, preden se odpravi v boj.

Vojne žal spadajo med največje preizkušnje človeštva. V zadnjem času sem se spraševal, ali je možno resnično podoživeti strahove, ki jih doživljajo ljudje na ruševinah, iz zavetja, udobja doma in bližnjih. Poročila in novice nas sicer obveščajo o grozotah vojn, tudi o posledicah za nas, ki nas sicer le posredno hromijo in dušijo. Kaj vse se bo podražilo, česa bo zmanjkalo, kaj vse bo drugače … A vendar kmalu pozabimo, se zamotimo, ker pozaba nudi odrešitev (vsaj začasno), zamenjamo program, spletno stran … In smo spet tam, kjer smo bili, v začaranem krogu otopelega vsakdana, ki lahko sicer navzven deluje izpolnjujoče, idilično, celo srečno.

Koncert V imenu korenin nudi možnost doživetja človeških občutkov v najžlahtnejši obliki, mimo intelekta, direktno »v žilo«, tako rekoč iz duše v dušo, brez posredovanja možganov. To je koncert za pogumne poslušalce, ki si upajo dati solzam prosto pot, ki jih ni sram čustvovanja in jih ni strah, da jih bo poneslo v srž najglobljih človeških čustev, ki jih v današnjem času čutijo le tisti, ki so izgubili vse. Kajti noben zaslon ni zmožen prenesti bolečin izgube svobode, ljubljenih, domovine in osnovnih pogojev za preživetje. Zahvaljujoč glasbi in dobrim poustvarjalcem lahko podoživimo najpristnejše, najbolj čiste, surove emocije in lažje sočustvujemo, odložimo pretveze, diplomacijo, lastne interese in ličila ter vsaj za trenutek postanemo bolj človeški in zares sočutni.

In kaj ima pri tem tango oz. Piazzolla, se bo kdo vprašal? Tango je tudi glasba migrantov, ki so izgubili dom in bližnje. Tango v sami formi združuje afriške glasbene vplive z južnoameriškimi in evropskimi, v značaju in občutku pa zbližuje narode, sosesko, dva individua … s tesnim dotikom, oprijemom. Je strast, hrepenenje, nostalgija in izguba, odeta v črno in rdeče, ki pulzira … Pridite in se prepustite – glasba ima moč globokega razumevanja, odpuščanja in predvsem sočutenja … Z glasbo lahko spet postanemo ljudje …

Slovanska glasba je del naših korenin in nas samih. Ob njenem poslušanju verjetno na podzavestni ravni zaniha marsikatera struna v nas. Prvinskost in neke vrste nostalgija, občutek žalosti, slovesa veje iz slovanske glasbe, kar je navdihnilo tudi mnoge neslovanske skladatelje.

N. Harnoncourt je slovansko glasbo opisal kot velikansko solzo. Češki skladatelji in glasbeniki pa so najbolj zaslužni za razcvet romantične glasbe na Slovenskem v poznem 19. stoletju in prebujanje nacionalne zavesti v glasbeni umetnosti. Nacionalni vidik češke glasbe je lahko tudi za nas zelo ganljiv ali vsaj prijeten. Ta glasba se nas dotika dokaj neposredno in nam lahko pride do živega – lahko se raznežimo, razjočemo, raztopimo, vidno ali nevidno … Prav tako nas subtilno nagovarja nacionalna samozavest, ki tli v delih čeških skladateljev. Bogastvo ljudskega izročila, izraženo v umetniški glasbi. Dvořák je širši javnosti mogoče najbolj prepoznaven češki skladatelj, njegova Serenada za godala pa eno najbolj popularnih del. Štirje ljudski plesi Janija Goloba in Istrska suita Alda Kumarja pa sta prava ljudsko obarvana slovenska klasična hita.

Obeta se vam torej večer globoko »domače« glasbe, podzavestno prepoznavne, obenem prave slovanske klasike. Večer hitov za našo publiko, slovanski in slovenski jagodni izbor … Hej, Slovani, oj, Slovenci, pridite in prisluhnite, ne bo vam žal!