Osrednja tema broadwayske komedije Prebrisane male laži (Clever Little Lies) je resnica: smo res iskreni do drugega v partnerskih in družinskih odnosih? Je mogoče včasih bolje kaj zamolčati, da ne ranimo drugega? Ali je vedno priporočljivo priznati resnico in si olajšati dušo, čeprav bo to mogoče pomenilo uničiti trajno zvezo? V tej komediji sumljivo vedenje moža, kateremu je sin razkril skrivnost, spremeni ženo v detektivko, ki spretno, čeprav precej vsiljivo, vplete v svojo »preiskavo« tudi sina in snaho. Družinski pogovori seveda razkrijejo veliko več od izvirnega razloga za konfrontacijo, a najdejo tudi pot do razpleta vseh vozlov. Generacijske razlike pridejo do izraza, v osnovi pa nekatere zgodbe ostajajo nespremenjene in modrost starejših pomaga mlajšim, da pogledajo malo dlje. Poleg tega komedija prikazuje bistvene družbene spremembe, saj so starejše generacije danes veliko bolj sproščene in liberalne od mlajših, ki imajo manj posluha za »odtenke«.

»Avtor zelo ležerno in elegantno, brez moralističnega pokroviteljstva predstavi teme časa, v katerem živimo. Govori o eksistencialni površnosti, o pomanjkanju interesa in časa, ki bi ju morali posvetiti lastnemu intelektualnemu in duhovnemu razvoju (v knjigarno ne gremo po Hamleta, ampak po majico z napisom »2B or not 2B«), o imperativu mladosti in fizične lepote (treniranje do onemoglosti v fitnesih), o egocentrizmu in samovšečnosti ob podobi lastne fizične »popolnosti«, pa tudi o tistem, kar je najpomembnejše: o odnosih v družini, predvsem med zakonskimi pari.« Nenni Delmestre

V dolgi pijanski noči se srečata dva zakonska para profesorjev: mlajši šele vstopa v ta svet, Marta in Georg srednjih let pa sta že temeljito prekaljena v akademskih krogih, pa tudi v preigravanju, prikrivanju in razgaljanju svojega zapletenega razmerja. Družabni večer se pod njunim vodstvom prevesi v divjanje valpurgine noči, v kateri je v igro potegnjeno vse: profesionalne ambicije in umazani načini njihovega doseganja, pomen denarja in sumljivih virov bogastva, strah pred neuspehom in silovitost razočaranja ob njem, bolečina zaradi neuresničenih želja in načrtov ter agresivna sovražnost, ki kipi iz nje, a tudi mamljiva dražljivost drznih izjav in potez, navdušujoča duhovitost in pa silovita erotična privlačnost ženske, za katero se zdi, da je pripravljena na vse. Albeejeva igra je ob nastanku temeljno zaznamovala gledališče in film, pa tudi razumevanje sveta svojega časa, z minevanjem časa pa se ni postarala; danes je bolj živa kot kdajkoli, še vedno pa ponuja možnost silovitih igralskih kreacij.

»Nova slovenska uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf najbrž ni prelomna točka slovenskega gledališča in tudi ne začenja nove ere v gledališki igri, zato pa omogoča manifestacijo najboljše klasične igre. Težko, da bi jo ignorirala kaka tekmovalna selekcija in žirija, ampak to je pač kratkoročno podjetje. Kdo se boji Virginie Woolf ni predstava za eno sezono. Prepričana sem, da bi lahko bila njena merska enota dekada. To je predstava, ki jo gremo pogledat večkrat: da preverimo razliko (kako bo tokrat povedala/povedal to repliko?) in da vsakič znova izmerimo stalni užitek. Takih predstav nimamo veliko. Pravzaprav jih že nekaj časa sploh nimamo.« Petra Vidali, Večer