Štorklje dostavljajo otročičke … no, vsaj tako je bilo včasih. Zdaj dostavljajo pošiljke mednarodnega spletnega trgovskega velikana. Dokler najboljši dostavljalec Junior nekega dne po pomoti vključi stroj za ustvarjanje dojenčkov in pred njim se znajde prikupna in povem neavtorizirana dojenčica. Za pomoč zaprosi človeško prijateljico Tulipo in skupaj se odpravita na nepozabno zabavno avanturo iskanja primerne družine, ki potrebuje dojenčka. Ob številnih bolečih padcih in zabavnih spodrsljajih spoznavata pomembnost starodavnega poslanstva štorkelj.

Akcije polna risana pustolovščina, ki sta jo režirala Nick Stoller in Doug Sweetland, gledalce popelje na popotovanje kot še nobeno doslej: nadvse osredotočeni Junior, ki ima visoke ambicije, s svojo osemnajstletno in zamisli polno prijateljico Tulip (glas Saše Pavlin Stošić) – edinim človeškim bitjem na Gori štorkelj – hiti, da ta »paket težav« odpremi, preden za nezgodo izve njegov šef; njun trud, da dostavita svojega prvega otročička, ju popelje na pustolovščino, ki bo izpopolnila več kot le eno družino in znova vzpostavila resnično nalogo štorkelj na tem svetu. Previharita vse viharje in premagata nepredvidljive prepreke – da ne omenjamo, kako se njuni mnenji razhajata pri domala vsaki stvari – in prestaneta preizkušnje, ki ju dodobra spremenijo.

Navdih za zgodbo je Nick Stoller dobil iz lastnega življenja – kot oče dveh deklet pove, da sta imela z ženo »srečo pri prvi hčerki, pa sva bila sila presenečena, ker z drugo ni šlo vse tako po maslu, in je bilo potrebno kar nekaj pomoči znanosti. Ta izkušnja me je naučila še bolj ceniti biti starš, mislim pa, da sem zaradi nje kot starš tudi bolj prisoten. In prav to je bil navdih, a šele pozneje mi je v glavo padla še zamisel o štorkljah in o mitu, kako so nekoč dostavljale dojenčke in kako bi to lahko vplivalo na fantiča, ki si želi malega bratca. To se mi je zdel zabaven svet, ki ga je vredno raziskati, in koncept, ki ponuja obilo priložnosti za komične zaplete.«

Na primer: kaj če je tovarna dojenčkov na Gori štorkelj že dolgo v razsulu in jo je pohlepni direktor preobrazil v prevladujoče svetovno podjetje za dostavo paketov ter krilate delavce primoral, da delajo zanj? Njihovo novo poslanstvo je zdaj združevanje strank z veleprodajnimi cenami. In kaj če bi po nizu nepričakovanih nezgod stara tovarna nenadoma spet začela obratovati in bi izdelovala tisto, za kar je bila ustvarjena – dojenčke? Svežega s tekočega traka, z vonjem po dojenčku, neubranljivo srčkanega in nared, da ga sprejme njemu namenjena družina? »Kaj hujšega se ne bi moglo zgoditi,« zatrjuje sorežiser Sweetland. »Dojenček predstavlja vse, kar njihov poslovni model zaničuje. Dojenček lahko samo upočasni zadeve, pri tem poslu pa gre za kar največjo učinkovitost in dostavo milijonov paketov po vsem svetu. Ko se torej prikaže dojenček, je to težava, ki jo mora odpraviti Junior. Trenutni direktor Hunter ga uri, da nekoč postane šef, in če se razve, kaj se je zgodilo, bo njegove kariere v hipu konec.«

Zato je treba ta paketek dostaviti »priporočeno« in povsem neopazno. A na žalost si Junior pri naprezanju, da ustavi stroj, ki je ustvaril to drobceno katastrofo, poškoduje krilo. To ga – vsem pomislekom navkljub – prisili, da sprejme pomoč Tulip, edinega človeškega prebivalca Gore štorkelj, optimističnega dekleta z odprtim srcem, ki ima dar za izumljanje in brezmejno željo, da pomaga, oboje pa je sorazmerno enako težavam, ki jih ustvari pri sleherni stvari, ki se je loti. Poleg tega jo Junior krivi za celotno zagato, v kateri se je znašel. A Tulip ga prepriča in skupaj s svojim »tihotapskim« blagom se podata na pot v leteči napravi, ki ga je Tulip lastnoročno izdelala iz odpadnih materialov v kleti – kar je tudi opaziti.

Njun cilj je dom malega Nata Gardnerja in njegovih ljubečih, čeravno garaških staršev. Fantič si silno želi bratca – in to taksnega s sposobnostmi nindže, kajpak. In ker je prefrigan in skrajno motiviran, najde staro brošuro iz časov, ko so štorklje še raznašale dojenčke; pošlje jim uradno prošnjo.

»V našem filmu je naročanje otročičkov podobno pismu Dedku Mrazu, le da zahtevek pošlješ na Goro štorkelj,« razloži Sweetland. In srečno naključje poskrbi, da zahtevek v tovarno prispe ravno v roke Tulip – zagnani, impulzivni Tulip, ki je vedno pripravljena pomagati.

Globalno gledano zgodba o štorkljah, ki nosijo otroke, ni povsod znana; celo ponekod v ZDA ne vedo zanjo. Za tiste, ki jo poznajo, je to dodaten užitek. A Stoller meni, da to gledalcem ne bo omejilo razumevanja filma. »Resda smo se zelo naslanjali na mit o štorkljah, ki dostavljajo dojenčke; gre za preprosto zgodbo o tem, kako otročka s točke A premestiti na točko B, pri čemer gre čisto vse narobe. Otroci to razumejo, in z veseljem bodo gledali srčkane dojenčke in vse nore zaplete, v katerih se znajdejo naši liki.«

V enaki meri bo tako otroke kot odrasle navdušila obilica prefinjene fizične komedije. »Oba z Dougom prihajava iz podobne tradicije in najin pristop k komedijam vedno upošteva najmlajše, mlajše in starejše,« pravi producent Brad Lewis, ki režiserjev slog opisuje kot »prismojeno bistrost«, sorežiser Sweetland pa zagotavlja, da je Stoller v film vnesel prefinjenost, ki pa je le del zgodbe: »Površinsko gledano so Štorklje krasna komedija, toda gledalcem se bo posvetilo, da je v resnici trojanski konj čustev. Junior se naveže na dojenčico in na Tulip, in kmalu nam postane jasno, da si je, verjetno prvikrat v življenju, ustvaril nekakšno družino, ki pa zahteva precej več nege in pozornosti, kot so ti liki pričakovali na začetku. Vse to odkrivamo skupaj z Juniorjem.«

Lewis se strinja: »Ena od tem filma je družina. In družine so takšne in drugačne. So tvoji prijatelji; ljudje, ki jih imaš rad in s katerimi se obdajaš. Kakršno koli razmerje ali niz razmerij so lahko tvoja družina, in naš film ponuja še eno prizmo, skozi katero to lahko prepoznamo.«

»Vem, da bo film všeč gledalcev vseh starosti,« pravi Sweetland. »Norčav je in iznajdljiv. Vizualno je zelo zabaven in zgodba ima več plasti. Juniorju sledimo od trenutka, ko je še povsem obseden sam s seboj, misli le na kariero, pa počasi odpre oči in vidi tisto, kar je v življenju zares pomembno – družina, vezi z drugimi, skrb za druge in ne le zase – in tako začne doumevati, kakšne sposobnosti sploh ima. Upamo, da se bodo gledalci pošteno nasmejali, a da bodo hkrati ganjeni. To je cilj vsem mojih filmov – da ljudje pridejo v kino in pričakujejo zabavno urico in pol, odidejo pa z majhnim dodatnim darilcem. In to je najboljše, kar lahko ponudijo filmi.«