Meryl Streep in Hugh Grant v zgodbi o operni pevki, ki ni znala peti, a je zaradi svojega nenavadnega nastopa vseeno zaslovela.
Newyorčanka Florence (Meryl Streep) si je že od mladih nog želela peti. Ker pri starših ne najde razumevanja, zbeži od doma, vendar se ji sanje ne uresničijo. Ko podeduje družinsko bogastvo, se kljub slabim pevskim sposobnostim odloči, da se bo preizkusila v operi. Pri njenih podvigih jo neomajno podpira uglajeni mož St. Clair (Hugh Grant), ki ji v pomoč najame nadarjenega mladega pianista. Čeprav njegov trud ne obrodi sadov, Florence zaslovi zaradi svojega nenavadnega petja in končno dobi možnost nastopanja pred številnim občinstvom. Film je nastal pod režijsko taktirko Stevena Frearsa, režiserja dram Kraljica in Philomena.
Ko v Carnegie Hallu sliši slovito sopranistko Lily Pons, Florence dobi navdih, da začne spet peti; odloči se za ure petja, kar njen predani mož Bayfield srčno podpira. Najdeta mladega pianista Cosma McMoona, ki se komaj prebija, da jo spremlja na klavirju. Zanj je to sanjska služba! Dokler seveda ne dojame, da – čeprav se ima madame Florence za vokalni fenomen – njegova učenka komaj kdaj zadane noto. Še bolj ga bega Florenceino in Bayfieldovo skrajno nenavadno urejeno razmerje – Bayfield je res poročen s Florence, a živi s svojim dekletom Kathleen.
Florence se odloči, da priredi zasebni koncert. Kot pogosto doslej Bayfield poskrbi, da se ga udeležijo »pravi ljubitelji glasbe« – Florenceini prijatelji, ki jih očara njen žar, kadar nastopa. Koncert je neznansko uspešen, a ko si Florence v glavo vbije, da bo nastopila v Carnegie Hallu, kar je bil od nekdaj njen sen, ter v ta namen razda na tisoče vstopnic veteranom, ki se vračajo iz vojne, se Bayfield in McMoon znajdeta pred morebitno katastrofo: kako bosta zmogla pred občinstvom, ki ga ne moreta obvladovati, zaščititi Florence v svetu, polnem sreče, naklonjenosti, ljubezni in uresničenih sanj, ki sta ga bila ustvarila zanjo?
o Florence Foster Jenkins
Rojena v Pensilvaniji leta 1868, je kot otrok veljala za obetavno pianistko, a je njene sanje zatrl oče, ki ni dovolil, da bi izobraževanje nadaljevala v tujini. Odšla je od doma in po poučevanju klavirja pristala v New Yorku, kjer se je odločila, da postane pevka. Bliže k temu cilju sta jo popeljali dve naključji v letu 1909 – umrl je njen oče in ji zapustil precejšnje premoženje, spoznala pa je tudi St. Claira Bayfielda, potomca nezakonske hčere angleškega grofa.
Florence je začela s pevskimi vajami in se pognala v glasbene družabne kroge v New Yorku. Ustanovila je lasten klub, Klub Verdi, ter se včlanila v kar nekaj literarnih in zgodovinskih krožkov v mestu, kjer je kot glasbena direktorica za izbrane zasebne goste producirala priljubljene »žive slike«, v katerih je tudi igrala. Ni trajalo dolgo, pa je že nastopala z arijami Verdija, Mozarta in Johanna Straussa ter z Brahmsovimi popevčicami, pri tem pa jo je na klavirju spremljal Cosme McMoon. Četudi – ali pa ravno zato – ni imela daru za petje, je privabljala navdušene privržence in njena slava se je razširila prek meja salonov visoke družbe New Yorka.
Njeno zmagoslavje je bil nastop v sloviti dvorani Carnegie 25. oktobra 1944; vstopnice so bile razprodane v pičlih dveh urah in med zanesenim občinstvom so bila slavna imena, kot so skladatelja Cole Porter in Gian Carlo Menotti ter sopranistka Lily Pons. Florence je umrla nekaj mesecev pozneje, stara 76 let.
»Naj govorijo, da ne znam peti,« je izjavila. »Nihče pa ne more trditi, da nisem pela.«
Eden od najljubših posnetkov Davida Bowieja na vinilnih ploščah je prav The Glory of the Human Voice Florence Foster Jenkins.
Cosme McMoon se je po Florenceini smrti posvetil bodybuildingu in do smrti leta 1980 razsojal na tekmovanjih.