Oliver Sacks (1933–2015), klinični nevrolog in univerzitetni profesor, po lastnih besedah preprost podeželski zdravnik in pripovedovalec zgodb, je avtor številnih znanstvenih člankov in desetih knjig, svetovnih uspešnic, kot so Prebujanja (1973), Mož, ki je zamenjal ženo za klobuk (1986), Antropologinja na Marsu (1995), Muzikofilija: zgodbe o možganih in glasbi (2007), V pogonu: neko življenje (2015), ter dobitnik prestižnih nagrad najpomembnejših ameriških literarnih, znanstvenih in akademskih ustanov. 

Zaslovel je s knjigo Prebujanja o kliničnih primerih postencefalitičnih pacientov, tj. preživelih po pandemiji spalne bolezni, ki je na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja izbruhnila na različnih koncih sveta. Strokovna javnost je bila ob njegovih znanstvenih uspešnicah dolgo zadržana; delno so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z resno znanostjo, delno so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki jih v slogu freak showa P. T. Barnuma prikazuje kot bizarne in eksotične primerke. Sam je bil prepričan, da so prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah eksemplarični, ter da z njimi ne osvetljuje le vpliva in doživljanja nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo nepričakovane vidike delovanja možganov.

Odgovoru na vprašanje o smislu človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo umetnost, znanost in filozofija, se je najbolj približal v zgodbah o možganih in glasbi, ki jih je nesistematično zbiral vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodbe o neverjetni terapevtski moči glasbe ter o vztrajnosti glasbenega spomina, ki se upira številnim možganskim poškodbam, sicer usodnim za avtobiografski, zgodovinski ali jezikovni spomin, namreč kažejo, da je glasba močnejša in nevarnejša, kot si sploh lahko predstavljamo, in da igra ključno vlogo pri razumevanju človeka, njegovih možganov in njegove zavesti.