Klemen s starejšim bratom Petrom in mamo samohranilko odrašča v malem mestecu na odmaknjenem podeželju. Utečen vsakdan, ki ga Klemen najraje preživlja z oboževanim bratom na teniškem igrišču in ob bližnji reki, prekine Petrovo nenadno, strastno ljubezensko razmerje s prelepo vrstnico Sonjo, kar pri Klemenu sproži naval nasprotujočih si čustev in nepremišljenih dejanj.

"Ne pozabi dihati je intimna drama o odraščanju, prvih ljubeznih, ljubosumju in močnih čustvih, ki človeka prevevajo v tem obdobju. Skozi oči 15-letnika sem želel prikazati to naporno obdobje adolescence, ki je zaznamovano z nespametnimi izpadi, nerodno zmedenostjo, neomajano aroganco, predvsem pa s strahom pred izgubo osebe, ki ti je v tistem trenutku najpomembnejša. Hkrati so neizbežni del tega obdobja tudi simpatije in privlačnosti, ki mlademu moškemu omogočijo prestop v svet odraslih. Verjamem, da gre za formativne, vsem znane in univerzalne vtise, ki smo jih v naglici življenja pozabili, čeprav so ključno oblikovali naše osebnosti.” Martin Turk

"V Ne pozabi dihati spremljamo »veliko prebujenje« glavnega protagonista, ki se ne odvije samo zaradi tega, ker je lik pač vstopil v ključno obdobje svojega odraščanja, temveč ker je ta proces sprožila kulisa vročega poletja v objemu neokrnjene narave. Prav poletje na provinci je tu do tolikšne mere pomembno za tok pripovedi, da letnega časa ne moremo pojmovati le kot scenografsko ozadje, temveč narava sama igra vlogo osrednjega filmskega lika. In to ne kar kateregakoli lika – poletje je tisti vrhovni demiurg, božja roka, ki kot v kakšni grški drami z vso silo vrže svoje junake v svet in jih sooči s preizkušnjami, katerih razpleta ni mogoče napovedati in katerih posledice se bodo zavedali šele mnogo kasneje. Vnaprej je jasno le eno – to bo to tisto eno nepozabno poletje, ki bo za vedno zaznamovalo njihova življenja.” Matic Majcen, Filmski kritik

"…Zato je Ne pozabi dihati film, ki ga bodo začutili tisti, ki se sami nahajajo v vrtincih nerazumljivih, a silovitih hrepenenj, razočaranj, pričakovanj … in mislijo, vedo ter čutijo, da so hkrati nihče in nekdo, nič in vse … Začutili ga bodo tudi tisti, ki so že prestopili prag prihodnjega, a je spomin na ranljive trenutke prehajanja še kako živ in otipljiv. Začutili pa ga bomo tudi tisti, ki smo nemara ta razviharjena čustva in vznemirljive občutke »v naglici življenja pozabili, čeprav so ključno oblikovali našo osebnost«, kot pravi avtor filma sam. Kajti gledamo ga lahko kot opomnik, da se vsaka nova generacija sicer oblikuje po svoje, a na osnovah skupnega, univerzalnega soočanja s strašljivo skrivnostnimi globinami svojega duha in nedoumljivega sveta.” Andrej Šprah, Filmski teoretik