Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, belgijskemu najstniku, ki po sprejemu ekstremne interpretacije Korana, ki mu jo vcepi lokalni imam, začne načrtovati umor svoje učiteljice. Zgodba o brezpogojni radikalizaciji mladostnika, razpetega med ideje o čistosti ter skušnjave življenja, ki je za dosego svojega cilja pripravljen iti do konca. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.

»Napadi, ki so se dogajali v Franciji in Belgiji so naju pripravili k razmišljanju. Geografska bližina naju je zelo pretresla. Zato sva se začela spraševati, kako lahko skozi najine filme nekaj poveva o teh groznih dogodkih.« Jean-Pierre Dardenne


iz prve roke
»Ko sva končevala scenarij, sva spoznala, da zgodba na neki način govori o neuspešnih poskusih različnih likov, da bi mladega fanatika Ahmeda, našega glavnega junaka, odvrnili od umora. A naj gre za fantovo učiteljico Inès, njegovega brata, sestro, socialnega delavca, sodnika, psihologinjo v centru za pridržanje, njegovega odvetnika, lastnika kmetije, kamor ga pošljejo, njuno hčer Louise – nikomur ne uspe prodreti v trdo, skrivnostno jedro fanta, ki je v imenu verskih prepričanj pripravljen ubiti svojo učiteljico. Ko sva začela s pisanjem, si nisva nikoli predstavljala, da bova ustvarila tako skrajno nedostopen in izmuzljiv lik; lik, ki ne dopušča nikakršne dramske zgradbe, s pomočjo katere bi ga lahko dohitela in ga rešila ubijalske norosti. Celo Youssouf, imam v fundamentalistični mošeji, ki izkoristi energijo mladostnikovih idealov in jo usmeri v ideje o čistosti in sovraštvo do nečistosti – celo on, voditelj, je presenečen nad odločnostjo svojega učenca. Pa vendar – bi se lahko izteklo kako drugače? Bi lahko bilo drugače, če je fanatik tako mlad, skoraj otrok, in če ga njegov karizmatični vodja spodbuja k poveličevanju mučeniškega bratranca, mrtvega človeka? Kako preprečiti ta brezglavi morilski načrt fanatičnega fanta, gluhega za dobrohotnost vzgojiteljev, za ljubezen matere, za prijaznost in romantične igrice mlade Louise? Kako ga – brez zatekanja k naivnemu optimizmu ali neprepričljivemu srečnemu koncu – ujeti v trenutku, ko bi se odprl življenju, ko bi sprejel ‘nečistost’, ki jo je dotlej sovražil? Kakšni bi bili prizori, kakšni posnetki bi nama omogočili, da ujameva to preobrazbo in vznemiriva pogled gledalca, ki je vstopil v Ahmedovo noč, ter se čim bolj približava tistemu, kar ga obseda in česar se bo končno osvobodil? /…/ Odločila sva se, da bo Ahmed zelo mlad, celo otrok. To nama je omogočilo, da pokaževa, kako lahko mlada duh in telo, ki sta še tako vodljiva, postaneta orodje ideologije sovraštva, ki jo širi imam. Otrok verjame v ideal čistosti, vanj verjame z vsem svojim bitjem in postane bolj radikalen od radikalcev. Ukrepati hoče, in to takoj. Pokazati pa sva hotela tudi, da se lahko včasih telo izmakne nadzoru razuma. Da lahko življenje zmaga nad smrtjo.« Jean-Pierre in Luc Dardenne

portret avtorjev
Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev ter dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta v Cannesu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi na tem festivalu redno nagrajeni s pomembnimi priznanji: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa z veliko nagrado žirije. Leta 2014 sta posnela film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. V Sloveniji smo si nazadnje lahko ogledali Neznanko (La Fille inconnue, 2016) z Adèle Haenel v glavni vlogi.
Režiserja, ki se v svojih filmih osredotočata na vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo uvrščata med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma.

odmevi medijev
»Novi film bratov Dardenne je že zaradi teme bolj kontroverzen kot njuna druga dela, a tudi bolj aktualen in vznemirljiv. Morda se boste vprašali, kaj dva bela moška v šestdesetih letih sploh vesta o islamskem fundamentalizmu, a režiserja sta izvrstna sodelavca in raziskovalca, vešča v opisovanju tegob delavskega razreda, znata pa tudi stopiti nazaj in ohraniti skrivnost, kadar preproste rešitve niso mogoče. Pri Mladem Ahmedu navdušuje, kako primeren je njun pristop za obravnavano tematiko. /…/ Film morda res ne ponuja odgovorov, zastavlja pa pomembna vprašanja in prinaša pronicljiva opažanja. Konec je poln upanja, a odprt. Gre za zrel in tankočuten prispevek k sodobni razpravi.« Dave Calhoun, Time Out London

»Mladi Ahmed, takoj prepoznaven kot film bratov Dardenne, ima varljivo ‘surov’ značaj njunih zgodnejših del /…/. A režiserja sta tudi osupljivo učinkovita pripovedovalca, ki nujne namige, s katerimi morajo gledalci oceniti like – in jih občasno povsem na novo premisliti –, natrosita s spretnostjo veteranskih pisateljev detektivk.« Peter Debruge, Variety

»Zasluge za empatijo, ki jo čutimo do Ahmedovega lika, gre seveda pripisati talentu bratov Dardenne in njuni sposobnosti, da najdeta neizkušene igralce in od njih zahtevata, kar pričakujemo od velikih igralcev. Dokaz za to je Idir Ben Addi, ki s svojim jedrnatim, zadržanim nastopom obvladuje ves film.« Véronique Cauhapé, Le Monde

»Scenarij je inteligenten, drama kompleksna, zaplet pa napet kot v trilerju. Film, zgrajen okoli niza moralnih odločitev, ki jih mora fant sprejeti ali zavrniti, je ravno toliko popotovanje v junakovo notranjost kot zgodba o najstniškem uporu. /…/ Dejstvo, da do zadnjega trenutka ni jasno, kam bo Ahmed v življenju zavil, gledalca spravi na rob stola, protagonista pa na rob prepada. Izjemno spretno narejen in inteligenten film, pripovedovan spoštljivo in daleč od tega, da bi vso religijo metal v isti koš.« Martyn Conterio, CineVue  

»Brata Dardenne /…/ se z Mladim Ahmedom lotevata najbolj občutljive tematike svoje kariere, radikalizacije muslimanske mladine v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata sta z enim najbolj konsistentnih opusov in značilnim realističnim pristopom garancija za trezno obravnavo.« Simon Popek, Delo

»Brata Dardenne sta izbrala najbolj mračno pot, ki jo ponuja dediščina asketskega pripovednega sloga Roberta Bressona: namesto da bi opazovali in skušali razumeti nekoga, ki je depresiven ali na begu iz nekega psihičnega/fizičnega zapora, spremljamo post-bressonovske anti-junake, ki tiho načrtujejo maščevanje, povračilo ali samoizboljšanje za vsako ceno. Manjka jim moralne perspektive, občutek za kakršnokoli realnost onkraj lastnih trenutnih dejanj. Tako je tudi s prednajstniškim Ahmedom. Ko se film začne, je fant pod vplivom imama že stopil na radikalno pot islamskega fundamentalizma, zavračajoč ‘nečiste’ ženske in druge skušnjave posvetnega življenja. Skrbno načrtuje umor svoje učiteljice Inès – in zaradi tega trpi. Kaj sploh lahko še spremeni Ahmedov fanatični pogled na svet, v njem vzbudi sočutje ter ga poveže s telesi in dušami ljudi okoli njega? Brata Dardenne nas z značilnimi sredstvi – dinamično kamero iz roke, preprosto osvetlitvijo, odsotnostjo glasbe, naturalistično igro – znova pahneta v vznemirjujočo osebno obsesijo, v kateri odzvanjajo naši krizni časi, ter nas vodita po težki poti proti trenutku morebitne odrešitve.« Adrian Martin, Viennale

»Krhko ravnovesje med mladostjo, sovraštvom, ljubeznijo /…/, integracijo in integrizmom, je v samem srcu scenarija. In ker za kamero stojita brata Dardenne, mojstra za prikazovanje družbenih pojavov v obliki napetega trilerja, gledalci ves čas trepetamo ter si zastavljamo vprašanja, od katerih je eno bistveno: ali sploh lahko kaj ustavi to morilsko norijo? Odgovor vas bo pustil brez besed.« Renaud Baronian, Le Parisien

»Zgodba, ki sta si jo zamislila brata, ne govori ‘o’ radikalizaciji sami, bolj se ukvarja z izgubljeno in zmedeno dušo, ki dela napako za napako.« Caspar Salmon, Sight & Sound


MLADI AHMED

odpovedano!
izvirni naslov: Le jeune Ahmed
zvrst: drama
režiser: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
igrajo: Idir Ben Addi, Olivier Bonnaud, Myriem Akheddiou, Victoria Bluck, Claire Bodson, Othmane Moumen, Amine Hamidou
lokacija: Mestni kino Domžale

MLADI AHMED

odpovedano!
Izvirni naslov: Le jeune Ahmed
Zvrst: drama
Režiser: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Igrajo: Idir Ben Addi, Olivier Bonnaud, Myriem Akheddiou, Victoria Bluck, Claire Bodson, Othmane Moumen, Amine Hamidou
Lokacija: Mestni kino Domžale
Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, belgijskemu najstniku, ki po sprejemu ekstremne interpretacije Korana, ki mu jo vcepi lokalni imam, začne načrtovati umor svoje učiteljice. Zgodba o brezpogojni radikalizaciji mladostnika, razpetega med ideje o čistosti ter skušnjave življenja, ki je za dosego svojega cilja pripravljen iti do konca. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.

»Napadi, ki so se dogajali v Franciji in Belgiji so naju pripravili k razmišljanju. Geografska bližina naju je zelo pretresla. Zato sva se začela spraševati, kako lahko skozi najine filme nekaj poveva o teh groznih dogodkih.« Jean-Pierre Dardenne


iz prve roke
»Ko sva končevala scenarij, sva spoznala, da zgodba na neki način govori o neuspešnih poskusih različnih likov, da bi mladega fanatika Ahmeda, našega glavnega junaka, odvrnili od umora. A naj gre za fantovo učiteljico Inès, njegovega brata, sestro, socialnega delavca, sodnika, psihologinjo v centru za pridržanje, njegovega odvetnika, lastnika kmetije, kamor ga pošljejo, njuno hčer Louise – nikomur ne uspe prodreti v trdo, skrivnostno jedro fanta, ki je v imenu verskih prepričanj pripravljen ubiti svojo učiteljico. Ko sva začela s pisanjem, si nisva nikoli predstavljala, da bova ustvarila tako skrajno nedostopen in izmuzljiv lik; lik, ki ne dopušča nikakršne dramske zgradbe, s pomočjo katere bi ga lahko dohitela in ga rešila ubijalske norosti. Celo Youssouf, imam v fundamentalistični mošeji, ki izkoristi energijo mladostnikovih idealov in jo usmeri v ideje o čistosti in sovraštvo do nečistosti – celo on, voditelj, je presenečen nad odločnostjo svojega učenca. Pa vendar – bi se lahko izteklo kako drugače? Bi lahko bilo drugače, če je fanatik tako mlad, skoraj otrok, in če ga njegov karizmatični vodja spodbuja k poveličevanju mučeniškega bratranca, mrtvega človeka? Kako preprečiti ta brezglavi morilski načrt fanatičnega fanta, gluhega za dobrohotnost vzgojiteljev, za ljubezen matere, za prijaznost in romantične igrice mlade Louise? Kako ga – brez zatekanja k naivnemu optimizmu ali neprepričljivemu srečnemu koncu – ujeti v trenutku, ko bi se odprl življenju, ko bi sprejel ‘nečistost’, ki jo je dotlej sovražil? Kakšni bi bili prizori, kakšni posnetki bi nama omogočili, da ujameva to preobrazbo in vznemiriva pogled gledalca, ki je vstopil v Ahmedovo noč, ter se čim bolj približava tistemu, kar ga obseda in česar se bo končno osvobodil? /…/ Odločila sva se, da bo Ahmed zelo mlad, celo otrok. To nama je omogočilo, da pokaževa, kako lahko mlada duh in telo, ki sta še tako vodljiva, postaneta orodje ideologije sovraštva, ki jo širi imam. Otrok verjame v ideal čistosti, vanj verjame z vsem svojim bitjem in postane bolj radikalen od radikalcev. Ukrepati hoče, in to takoj. Pokazati pa sva hotela tudi, da se lahko včasih telo izmakne nadzoru razuma. Da lahko življenje zmaga nad smrtjo.« Jean-Pierre in Luc Dardenne

portret avtorjev
Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev ter dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta v Cannesu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi na tem festivalu redno nagrajeni s pomembnimi priznanji: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa z veliko nagrado žirije. Leta 2014 sta posnela film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. V Sloveniji smo si nazadnje lahko ogledali Neznanko (La Fille inconnue, 2016) z Adèle Haenel v glavni vlogi.
Režiserja, ki se v svojih filmih osredotočata na vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo uvrščata med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma.

odmevi medijev
»Novi film bratov Dardenne je že zaradi teme bolj kontroverzen kot njuna druga dela, a tudi bolj aktualen in vznemirljiv. Morda se boste vprašali, kaj dva bela moška v šestdesetih letih sploh vesta o islamskem fundamentalizmu, a režiserja sta izvrstna sodelavca in raziskovalca, vešča v opisovanju tegob delavskega razreda, znata pa tudi stopiti nazaj in ohraniti skrivnost, kadar preproste rešitve niso mogoče. Pri Mladem Ahmedu navdušuje, kako primeren je njun pristop za obravnavano tematiko. /…/ Film morda res ne ponuja odgovorov, zastavlja pa pomembna vprašanja in prinaša pronicljiva opažanja. Konec je poln upanja, a odprt. Gre za zrel in tankočuten prispevek k sodobni razpravi.« Dave Calhoun, Time Out London

»Mladi Ahmed, takoj prepoznaven kot film bratov Dardenne, ima varljivo ‘surov’ značaj njunih zgodnejših del /…/. A režiserja sta tudi osupljivo učinkovita pripovedovalca, ki nujne namige, s katerimi morajo gledalci oceniti like – in jih občasno povsem na novo premisliti –, natrosita s spretnostjo veteranskih pisateljev detektivk.« Peter Debruge, Variety

»Zasluge za empatijo, ki jo čutimo do Ahmedovega lika, gre seveda pripisati talentu bratov Dardenne in njuni sposobnosti, da najdeta neizkušene igralce in od njih zahtevata, kar pričakujemo od velikih igralcev. Dokaz za to je Idir Ben Addi, ki s svojim jedrnatim, zadržanim nastopom obvladuje ves film.« Véronique Cauhapé, Le Monde

»Scenarij je inteligenten, drama kompleksna, zaplet pa napet kot v trilerju. Film, zgrajen okoli niza moralnih odločitev, ki jih mora fant sprejeti ali zavrniti, je ravno toliko popotovanje v junakovo notranjost kot zgodba o najstniškem uporu. /…/ Dejstvo, da do zadnjega trenutka ni jasno, kam bo Ahmed v življenju zavil, gledalca spravi na rob stola, protagonista pa na rob prepada. Izjemno spretno narejen in inteligenten film, pripovedovan spoštljivo in daleč od tega, da bi vso religijo metal v isti koš.« Martyn Conterio, CineVue  

»Brata Dardenne /…/ se z Mladim Ahmedom lotevata najbolj občutljive tematike svoje kariere, radikalizacije muslimanske mladine v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata sta z enim najbolj konsistentnih opusov in značilnim realističnim pristopom garancija za trezno obravnavo.« Simon Popek, Delo

»Brata Dardenne sta izbrala najbolj mračno pot, ki jo ponuja dediščina asketskega pripovednega sloga Roberta Bressona: namesto da bi opazovali in skušali razumeti nekoga, ki je depresiven ali na begu iz nekega psihičnega/fizičnega zapora, spremljamo post-bressonovske anti-junake, ki tiho načrtujejo maščevanje, povračilo ali samoizboljšanje za vsako ceno. Manjka jim moralne perspektive, občutek za kakršnokoli realnost onkraj lastnih trenutnih dejanj. Tako je tudi s prednajstniškim Ahmedom. Ko se film začne, je fant pod vplivom imama že stopil na radikalno pot islamskega fundamentalizma, zavračajoč ‘nečiste’ ženske in druge skušnjave posvetnega življenja. Skrbno načrtuje umor svoje učiteljice Inès – in zaradi tega trpi. Kaj sploh lahko še spremeni Ahmedov fanatični pogled na svet, v njem vzbudi sočutje ter ga poveže s telesi in dušami ljudi okoli njega? Brata Dardenne nas z značilnimi sredstvi – dinamično kamero iz roke, preprosto osvetlitvijo, odsotnostjo glasbe, naturalistično igro – znova pahneta v vznemirjujočo osebno obsesijo, v kateri odzvanjajo naši krizni časi, ter nas vodita po težki poti proti trenutku morebitne odrešitve.« Adrian Martin, Viennale

»Krhko ravnovesje med mladostjo, sovraštvom, ljubeznijo /…/, integracijo in integrizmom, je v samem srcu scenarija. In ker za kamero stojita brata Dardenne, mojstra za prikazovanje družbenih pojavov v obliki napetega trilerja, gledalci ves čas trepetamo ter si zastavljamo vprašanja, od katerih je eno bistveno: ali sploh lahko kaj ustavi to morilsko norijo? Odgovor vas bo pustil brez besed.« Renaud Baronian, Le Parisien

»Zgodba, ki sta si jo zamislila brata, ne govori ‘o’ radikalizaciji sami, bolj se ukvarja z izgubljeno in zmedeno dušo, ki dela napako za napako.« Caspar Salmon, Sight & Sound


 
April 2020
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(0)