Pred časom smo bili navajeni obiskovati grafični bienale in občudovati printe ljubljanske grafične šole, odkar pa smo postali bolj kot ne zakotje v žepu, so se tudi te naše navade spremenile. Pa ne samo zaradi spremembe v »moji deželi«, ki jih lahko vidimo na linorezu Miha Eriča, tudi zato, ker je morala nastati pavza in se je zato prekinila tradicija.

Prav prekinitev s tradicijo pa nam je prinesla rojstvo nove, sveže, odbite in vitalne moči, ki je utelešena v obsežnem grafičnem opusu Miha Eriča, umetnika grafika, ki ga je ustvarila glasba sveta.

Kaj?

Ja, to se zgodi, če živite v okolju, kjer je vsakršna izbrana glasba nekaj najbolj vsakdanjega in je osnovno orodje za delo mehak svinčnik ob listu papirja, ki kriči, da naj ga že enkrat porišejo.

Motivi, ki naseljujejo Mihove odtise, imajo zanimivo, nenavadno moč: zaradi tehnik, ki jih uporablja, so pred nami od podob panorame preprostega kmečkega življenja do postdizasterskih pokrajin, ki nas s sarkastičnimi in katastrofičnimi situacijami v spremljavi Zajčeve »jate posmehljivih ptic« takoj posrkajo vase in nas v občutkih premikastijo.

Prav s kombinacijo visokih tiskov: lino-, leso- in bakroreza, z ročnim naknadnim koloriranjem, je Miha zadel svojo veliko izrazno moč, ki gledalca zares posrka v običajno fantastičen motiv. Tudi če je podoba na odtisu/usitdo –veduta ulice, trga, ali krajine, zaradi svojih prvinskih grafičnih značilnosti postane fantastična, nadrealna; v njej se pojavi tista hopperjevska glasna odsotnost človeka in neko napeto pričakovanje dogodka magrittovskega tihožitja.

Pogosto se ta dogodek zgodi, ko drugič ali tretjič pogledamo grafiko pred seboj: obstaja nek detajl, ki prevrača prvi vtis, mogoče površen in obremenjen s preveč predvidevanji. Prav tako pa tudi odsotnost tega detajla – ko ga začnemo iskati, pa ga ni, odtis naredi magičen, japonski.

Ker so linolesobakrorezi - zgodbe prepletanja robne risbe in modeliranja volumnov s črtami, robovi in ploskvami črne barve, je kasnejše koloriranje zares v sorodu z japonskimi barvnimi lesorezi (ukiyo-e), ker s tem vstopajo v slikarstvo in deloma izstopajo iz grafike.

Seveda ne moremo mimo Mihovega iskrenega in žlahtnega humorja, ki je tako dobro zapakiran, a hkrati prisoten v vsakem motivu, četudi je še tako na videz strašen. Enkrat je ta humor preoblečena izjemna perspektiva, drugič prebadanje strogosti formata ali pa preprosto prizor brez roba, ker so to sanje …, ki čedalje bolj postajajo resničnost.

Poleg izjemnih grafik bodo na razstavi nastopala še presenečenja s slikami, tako, da pridite brez majic – oblekli Vas bomo!

Inejlbav onzajirp!