Razstava njunih del bo dala izčrpen odgovor na postavljeno vprašanje.
Četudi bomo v našem pogovoru mogoče povedali drugače, sta to umetnika, ki sta trdno zasidrana v najbolj labilnih temeljih umetnosti. Pravi užitek je, doživljati sliko ali kip na tisti neposreden način, se o tem spraševati z otroškimi vprašanji in še bolj, dobiti odgovore, ki skoraj ne puščajo skritih preostankov.
Prav Gernot in Jure sta živi dokaz tega, da je umetnost intenzivna in živa, da se v njej še vedno lahko uživa na prvinski način – v njunih nenavadnih idejah, ki jih materializirata in razmislekih, ki jih umetnine porajajo.
Čeprav delata v povsem različnih dimenzijah, sta si v svojem mojstrstvu zelo podobna: slike in kipi izžarevajo navdušenje nad delom, nad kreativnim razmišljanjem, predvsem pa nad tem, da dela generirajo občutek zaključenosti in notranje harmonije, kljub svoji odprtosti in navidezni neskončnosti. Umetnost zdravi.
Gernotove ideje na slikah delujejo nadrealistično, Magrittovsko, ekološko in seveda z velikim občutkom za občečloveške teme. Prizori, ki jih v glavi sestavimo z vsem možnim kulturnim arzenalom, ki ga imamo, so nabiti z nenavadnostjo in zelo direktno povednostjo. Ostro in naravnost odkrivajo boleča dejstva o nas samih in našem odnosu do človeškega in naravnega okolja. Delujejo kot velika ogledala, ki uporabniku ne nehajo postavljati zanimivih vprašanj. Imeti tako sliko doma, pomeni ostati buden, z garancijo, da se z Alzheimerjem ne boste srečali. Nenavadno, prodorno in zračno!
Juretovi kipi so odlično premišljeni in izdelani sestavi raznorodnih prvin. Njegovo poznavanje klasičnega modernizma in seveda vseh gibanj in smeri v kiparstvu do najmodernejše dobe, je idealno uglašeno v različnih materialih – kovinah in kamnu, ki jih virtuozno oblikuje, obrača in med njima gradi zanimive praznosti. Prav praznine so tu vitalnega pomena: njihove razsežnosti in lege med materialoma, spreminjajo vrednosti in pomene, ker niso več vezane na Kartezijev sistem prostora ali gravitacijo v smislu, kot ga vsi poznamo. Praznine so tiste, ki držijo substanco in bit kipov; ukrivljajo in držijo prostor, delajo majhne pazduhe in ozke prehode in odprtine med substancami. Tiste odprtine med nagnetenimi deli civilizacije, ki se v drugih njegovih kipih tako vijugavo vtirajo v prostor.
Obema je skupno zanimanje za detajl, za tiste male, včasih celo skrite podrobnosti, ki so resnični gradniki zgodbe kipa ali slike. Tako privlačni so, da mimogrede pozabimo na celoto, zgodi pa se tudi obratno.
Odkrivanje harmonij med vsemi detajli, prazninami in poetiko, ki jo vsak na svoj originalen način pokažeta, so tisti privlačni razlogi, zaradi katerih si bomo razstavo ogledali večkrat.
Prijazno VABLJENI!