Dela, ki nas bodo navdušila z nenavadno svežino, vzorci in iskreno povednostjo figure, nas prepričajo o vitalnosti in moči prostora, povzetega po literaturah srednje Evrope. Pred nami je močna in neformalna skupina umetnikov, ki s svojo akcijo potrjujejo pojem mehkega trebuha celine, ki to sploh ni. Obstoj tega prostora je metafizičen in se vede kot elastična gibka koprena, kot moder oblak umetnosti vseh vrst.

Začutimo jo na naših potepanjih in obiskovanjih galerij, doma ali v bližnji tujini, z branjem literature, ki jo močno določa in povezuje prav prostor nastanka ali izvor avtorja, ki mu težko ubeži. Zveni kot glasba teh dežel, ki skozi vse čase zveni prav značilno pripadno temu prostoru ali pa prehaja v gibljive slike idej in genius locija te alegorične geografije.

Neprestano prežemanje duha z našim skupnim prostorom, v katerem si delimo dih in vse oblike obstoja, poraja način čutenja in bivanja. Deluje skoraj kot iluzija, a je v svoji resničnosti močna in na nek način blaga. Po vseh minulih katastrofah, ki smo si jih uredili in izpeljali sami, je eterično zasvetila in še vedno ji nekako uspeva preglašati grobosti in nesramnosti atlantskih in tatarskih vetrov.

Srednja Evropa, srednji svet.

Avtorji se oglašajo vsak s svojim izvornim rokopisom, a ne  morejo ubežati občutku in ideji srednjega sveta, kljub neotipljivosti in zmuzljivosti konkretne vrednosti. Vsa preteklost, tragična in dionizična, je vtkana v to pletivo in nanjo tisti, ki smo v umetnosti, na nek način naivno računamo, kljub besom tik pod površjem. Idejo srednjega sveta branimo z vzorcem, s pripovedjo o telesnosti na vse možne načine izmov ali osebnih invencij. Strukture, simetrije, kompozicije in obrati pomenov skozi formo, so kljub trditvam drugega sveta še vedno močne in zgodbo umetnosti tega prostora celo gradijo naprej.

Prav povezava na videz različnih pristopov je tista, ki vzdržuje to breztežno, izjemno pomembno idejo Evrope, ki smo jo v svojem delu srednjega sveta preveč pozabili zaradi lastne negibnosti in hotenega zapečkanja. Ta povezanost je velik dar v katerega smo se rodili; četudi je metafizičen, sije in nas ohranja.

Če se že sami ne premikamo dovolj v našem širšem okolju, pa vsaj dopustimo, da nam ta metafizična geografija pokaže kdo smo in kam spadamo.

V veličastno metafiziko srednjega sveta.

Jurij Smole, akademski kipar

---