Intenzivnost, s katero pogosto v popolni odsotnosti premisleka lomastimo iz kriz v katastrofe, je epskih razsežnosti in s prvo razstavo letošnje razstavne sezone bi radi naredili uvod v prebujenje, uvod v Pri Vide. Borut Krajnc je izjemen, čuteč in intuitiven umetnik, ki skozi fotografijo beleži stanja duha in prav z razstavo Prehajanje presega vse dosedanje delo. To, kar nam bo pokazal, so na prvi pogled fotografije ambientov, ki pa so zaradi zdravstvene katastrofe, ki smo si jo sami zakuhali, velikanski presežek medija, v katerem se izraža. Foto zapisi/prehajanja so hkrati tudi posoda spoznanja, iz katere zaradi dostopnosti videnega lahko zajema vsak. In kaj je v njej? Nič drugega kot velika količina vprašanj in opažanj, prebliskov, ki žarijo enkrat kot odsevi v stekleni steni, drugič kot intenzivna odsotnost človeka, ki si je ambiente s fotografij izmislil, zgradil in jih do nedavnega brez vprašanj ali eksistencialnih dvomov uporabljal. Po tistem prvem momentu, ko na fotografijah/prehajanjih začenjamo razpoznavati predmete in volumne, se že začenjajo porajati vprašanja in odgovori, ki videno postavljajo v območje kataklizme. Čeprav prikazujejo čisto običajno predmetnost: frizerske lokale, prazna vozlišča cest v središču mesta in od ljudi izpraznjene prostore, se zaradi stapljanja s prostori in predmeti, ki so zadaj za fotografom – pa kljub temu v fotografiji, postali Prehajanja. Prav odsotnost ljudi na fotografijah, posnetih sredi dne, ko res ni nobenega zares pravega vzroka za človeško odsotnost, postaja vsebina Prehajanj moreča in strašna, četudi sije sonce in je v barvah čutiti pomlad. Borutova izkušnja je resnično intimna in čisto osebna. Izpraznjenost prostorov in nezmožnost kakorkoli nadaljevati vsakodnevno rutino ga je potisnila v premislek o potrošništvu, nenasitnem izkoriščanju naravnih virov, o družbeni blaginji, ki se meri z rastjo BDP, pa tudi o samem sebi, o tem, kaj in kako to počne. V Prehajanjih se je znašel v precepu: med globino izpraznjenih prostorov in refleksi tistega, kar je za njim. Obtičal je v medprostoru in to tudi posnel. Ta medprostor je namenjen tudi gledalcu na razstavi, saj vidi isto, kar je videl reporter, ki hoče poročati o vsebini izpraznjenosti, o vsakdanu, ki se je ustavil, o presežkih našega pohlepa in zahtevnosti odločitev, ki sledijo. Spremembe so nujne in morajo biti temeljite, pri vsakem posamič in pri vseh skupaj. A kaj, ko vedno obstajajo izjeme… V medprostore prehajanj ste, dragi ljubitelji likovnega in vizualnega, vabljeni, da se spomnite čudne bližnje preteklosti skozi briljanco fotografij Boruta Krajnca.
Prijazno vabljeni!