Prav v vsakem trenutku izginjajo bitja in nastajajo nova; izginjajo in minevajo deli sveta in nastajajo novi, prav tako kot nastaja umetnost Aljaža Vidrajza, umetnika, izjemnega mojstra mozaicista.
Ko sem bil zadnjič v enem najlepših malih templjev mozaika – v kapeli Galle Placidie v Ravenni, sem si privoščil kratko ležanje pod svodom mozaičnega vesolja. Izjemen mozaik na čisto drugačen način – malo oglato in zato utripajoče – pokriva izmišljen nebesni svod, ki si ga pogosto prikličem v spomin. In vendar je v tem mozaiku nekaj Aljaževega: njegova tesnost položenih tesser na nek način zapira volumen, kot tisti v Ravenni, a drugačne tessere - nenavadnih votlih oblik ga odpirajo.
Dejstvo je, da je Aljaž že davno tega zaposlil vseh sort morske organizme, ki so mu po svojem odhodu v druge oblike življenja, pustili množine svojih skeletov, za tesno sestavljene mozaike. Nenavadnost gradnikov nas preusmeri v izjemno potrpežljivo sestavljanje krožnih in vrtinčastih struktur, ki jih Aljaž mojstrsko organizira na različno oblikovane volumne.
Prav nasprotja v oblikah v istem mozaičnem objektu, so njegova prefinjena zgodba in izraz neverjetne krhkosti teh umetnin. Ti objekti so na nek način metafore stanja narave z vsemi velikimi spremembami, ki se nenehno - tudi zaradi nas in našega ravnanja, dogajajo. Ne moremo mimo popolne fražilnosti novih Aljaževih struktur, ki so prepesnenje čudovitega nihanja podvodnih tokov skozi organizme, ki so mu pustili svoje lupine.
Aljaž tudi v klasičnem mozaiku uvede zanimive premike: z reliefno razgibanim volumnom se premakne v kiparsko uporabo tesser, ki so se podaljšale in v mozaiku postale velemesto v malem. Barvni in organski poudarki so umeščeni tako, da jih s presenečenjem odkrijemo, kar je vsakokrat nagrada za gledalca. Prav akcenti so pogosto bistvo kompozicije in zgodbe – govorijo pa o nas kot skupnosti mozaičnih kamnov, ki sprejema in neguje izjeme in različnosti, da ji dajejo barvo, smisel in duha širine, ki nam sedaj tako manjka.
Izjemna občutljivost in potrpežljivost sta pri Aljažu tisti kreativni sili, ki iz čisto zemeljskih materialov gradita poetične vsebine. Njegov osebni pristop je sprememba v gradnji in uporabi vsega, kar reflektira naš čas, bivanje in minevanje. Njegovi mozaiki so tiste likovno poetične metafore, ki združujejo slikarske in kiparske prvine, da bi nas spomnile na to, kako smo, in nakažejo možnost ureditve novega, boljšega sveta.
Prijazno vabljeni!
Jurij Smole, akademski kipar