Razstavo bosta predstavili:

Veronika Pogačar, avtorica

Postavitev razstave: Roman Kos

Kulturni program: »2 brothers« – Tine in Rok Zajc (kitara, orglice, vokala)

Razstava bo na ogled do 22. marca 2025: od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, prazniki zaprto.

Vstop prost. 

 

Pregledna razstava Veronike Pogačar

Na pregledni razstavi Veronike Pogačar vidimo zgoščen presek dvajsetih let njenega likovnega ustvarjanja (od 2001 do 2022). Številna dela so nastala na delavnicah, ki jih je obiskovala v okviru likovnega društva Senožeti Radomlje ali na likovnih kolonijah po različnih koncih Evrope, ki jih je prav tako organiziralo omenjeno društvo. Dela, nastala na učnih urah, lahko prepoznamo po bolj študijskem in pogosto eksperimentalnem pristopu. Take so npr. slike kubistično oblikovanih teles ali tihožitij, dela s kolažnimi in asemblažnimi elementi ali tista, pri katerih sledimo skoraj informelnemu ukvarjanju z gosto barvno maso. Vse te izkušnje, tudi kadar je šlo le za kratkotrajen izziv, so pustile sled v njenem ustvarjanju in jih, če pozorno analiziramo strukturo njenih slik, najdemo tudi tam, kjer nas slikarka nagovori v zanjo bolj značilni lirični barvni podobi, npr. v krajinah, tem slikarkinem najljubšem motivu. Veronika Pogačar krajine namreč ne doživlja le kot neke določene barvne senzacije, ki jo je na platnu potrebno materializirati v izkušnji zgodnjega modernističnega slikarstva, npr. v stilu Paula Gauguina in Pierra Bonnarda ali v maniri slovenskega povojnega initimističnega slikarstva, ampak jo vidi v nekem širšem razmerju do kraja in časa, v katerem se je slika gradila in se nujno prepletala z osebnim razpoloženjem in doživetjem specifičnega okolja. Barvna paleta se na slikah tako menja od pridušenih zelenih valerjev pri delih, nastalih v domačem okolju, obsežnih odtenkov okrov in zemeljskih barv na podobah Krasa in Toskane, pa vse do intenzivnih modrih in vijoličnih, ki jih je prebudila svetloba provansalskega poletja. Pristop, pri katerem je konkretna vizualna »danost« motiva le izhodišče za zasnovo likovne podobe, ji je omogočil, da je te »danosti« svobodno preoblikovala v avtonomne barve in oblike, v prepoznaven lastni izraz, pri tem pa ohranila zadostno mero lokalne prepoznavnosti in zvestobe osnovnim parametrom določene pokrajine. 

Težje se je bilo »diktata motiva« osvoboditi pri ateljejskem delu v okviru društva, ki je bilo večinoma omejeno na slikanje postavljenih tihožitij. Pogosto je šele časovni odmik, ponovno srečanje z motivom v prostoru spomina, slikarki omogočil bolj suvereno in avtorsko interpretacijo. Slika Vaza z belo omelo, ki je nastala skoraj leto po prvi ateljejski verziji, je odličen primer bolj sproščenega vračanja k motivu, ki v prvo, kljub temu, da je slikarko očitno pritegnil, ni bil zadovoljivo rešen. 

Čeprav je slikarstvo Veronike Pogačar v glavnem povezano s krajino in zazrto vase, pa se v nekaterih delih pokaže tudi slikarkina bolj kritična in hudomušna plat. Tako so zadnje slike, nastale v času velike svetovne pandemije, humoren izraz jeze, frustracij in nelagodja, ki ga je to obdobje prineslo v družbo in življenja vsakega od nas. 

Janez Zalaznik