Režiserka Petra Seliškar je dve desetletji spremljala bližnjo prijateljico Urško, ki se bori z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Urška, nekoč manekenka, zdaj profesionalna pianistka, se sooča z nevsakdanjimi izzivi, pri tem pa nikoli ne izgubi svojega neuklonljivega duha. Film združuje intimne pogovore, osebne arhive in impresionistične podobe, da bi se poglobil v skrivnosti človeškega telesa ter razkril moč umetnosti in prijateljstva. Intimni dokumentarec raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju, o povezanosti telesa in duha.

nagrade
vesna za najboljši dokumentarec, Festival slovenskega filma Portorož

»Spoznali sva se v ljubljanskem lokalu, ko sva bili stari približno šestnajst ali sedemnajst let. Urška je tam stregla. Takrat ni več živela doma. Obe sva obiskovali eksperimentalno gledališko šolo, kjer sva se zbližali. Z nama je bila tudi Tita, ki se v filmu pojavi v prizoru iz porodnišnice. Bile smo zelo povezane, saj smo vse tri odraščale v ‘zapletenih’ družinah. Upirale smo se s svojimi nenavadnimi frizurami in transgresivnimi oblačili, v bistvu smo kričale za pozornost, ker smo bile raje napadene, kot da bi kar naprej govorile o bolečih stvareh, ki smo jih doživljale doma. Verjetno sva se z Urško zato tako zelo povezali in sva povezani še danes. Urškina najstniška leta so bila zanjo še posebej težka. /…/ Mislim, da sem ugotovila, da bi o njej lahko posnela film, ko je po prvi hospitalizaciji spet začela hoditi. Stalno sem jo spraševala, ali jo lahko snemam, pa ni bila nikoli za. Pet let po njenem drugem kolapsu me je nenadoma poklicala po telefonu in mi zaigrala na klavir. Tako je bila navdušena, da lahko spet igra, da me je povabila, naj pridem k njej in snemam. Spoznala je, da je snemanje filma zanjo nekakšna terapija in da ji bo film morda pomagal razumeti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. To je bil ključni trenutek, ko sem vedela, da imamo film. /…/ Hotela sem, da bi gledalec telesno začutil Urškino telo in to, kar čuti, njeno bolečino in negotovost. Razmišljala sem, kako naj vstopim v ta svet in vanj pripeljem gledalce. To smo poskušali doseči s skladateljem Vladimirjem Rakićem, njegovo glasbo in oblikovanjem zvoka. Hotela sem, da gledalci zares fizično občutijo, česar besede ne morejo opisati. Stanje med sanjami, resničnostjo in škodo, ki jo povzročajo bolezen in zdravila. Potrebuješ veliko energije, da se izvlečeš iz tega in se vrneš v normalni svet. To se mi zdi nadvse fascinantno. /…/ Vizualno je vse skupaj precej abstraktno, saj nisem hotela ponavljati, kar je Urška že sama povedala. Telo smo skušali predstaviti na celični ravni kot nekaj, skozi kar občinstvo potuje. Je mešanica mikroskopskih slik celic in podvodnih prizorov z ribami. Uporabili smo ribe arapajma iz Amazonije, ki smo jih posneli v leipziškem živalskem vrtu. Tako so grde, da se mi zdijo že kar lepe. Navdušile so me. Kot otrok sem si predstavljala, da je tako na dnu jezera, zato sem hotela z njimi predstaviti Urškine najgloblje strahove.« Petra Seliškar

Petra Seliškar, rojena leta 1978 v Ljubljani, je študirala na amsterdamski akademiji NAFTA ter na Northern Media School v Sheffieldu končala postdiplomski študij režije in produkcije. Leta 2003 je z življenjskim sopotnikom Brandom Ferrom v Sloveniji in Makedoniji ustanovila produkcijsko hišo Petra Pan Film, leta 2010 pa festival kreativnega dokumentarnega filma MakeDox. Njena filmografija vključuje dokumentarce Babice revolucije (2006), Mama Evropa (2014), Moj narobe svet (2016), Odpotovanje (2020) in druge.

»Petri Seliškar, energični, inovativni in iznajdljivi režiserki več celovečernih dokumentarcev, je tokrat uspelo ustvariti majhno mojstrovino.« Melita Zajc, Modern Times Review

»Vizualno osupljiv in čustveno pretresljiv film.« Marko Stojiljković, Cineuropa

»A rada ima svoje telo, zelo rada, navsezadnje, to njeno telo – to njeno jezno, osamljeno, nonkonformistično, subverzivno, disruptivno, inovativno, protislovno, čudežno telo – se nenehno bori za njeno življenje. Urška, ki izgleda tako, kot da hkrati igra v vseh delih človeške komedije (Ohridsko jezero postane njen Viharni vrh), uživa nedeljeno pozornost svojega telesa. Mučijo, trpinčijo, žalijo in ponižujejo jo misli na samomor, sepse, hospitalizacije, kemoterapije, vasculitične kapi in »testi Boga«, a vedno znova preživi – telo je ne da. Vedno znova jo rodi. Vedno znova vidi alternative. In vedno znova v svoji zaščitniški vlogi pretirava. Kot bi hotelo karikirati »gotske« smeti iz preteklosti – patriarhalne diskurze o ženskem telesu, patriarhalna omejevanja, zatiranja, zastraševanja in udomačevanja ženskega telesa, patriarhalne invalidizacije ženskega telesa. Kot bi hotelo karnevalsko, že kar cronenbergovsko parodirati strah pred ženskim telesom in mit o idealnem ženskem telesu. Ker mu drugega ne preostane. Kot pravi Petra Seliškar: »Hotela sem, da gledalci zares fizično občutijo, česar besede ne morejo opisati.« To ji je perfektno uspelo. Telo je res bodyhorror. Občutili ga boste. ZELO ZA« Marcel Štefančič, jr., Mladina

---

Domžalska premiera in filmski pogovor z ekipo filma, 28. november 2023