V Piranu se križajo poti treh otrok iz različnih socialnih okolij – domačinke Marie, ki živi z babico, Roberta iz poletne kolonije, ki se v družini sooča z nasiljem, ter premožne Barbare, ki je na počitnicah z očetom in njegovo sitno partnerico. Barbara prejme napačno poslano SMS sporočilo, kar jih skozi niz ugank in dogodivščin, povezanih s srednjeveškimi skrivnostmi Pirana, vodi do zaklada - a tega iščeta tudi šef zlikovcev Grandemare in njegov pomočnik Jofa. Otroci se med pustolovščino zbližajo, preskočijo pa tudi ljubezenske iskrice. Napeta detektivska pustolovščina, v kateri se trije najstniki po napačno prejetem SMS sporočilu podajo na iskanje zaklada, je posneta po istoimenskem mladinskem romanu Romana Kukoviča, režiral pa jo je Vinci Vogue Anžlovar (Babica gre na jug).

Vinci Vogue Anžlovar (1963) je večplasten ustvarjalec, ki piše glasbo, scenarije ter režira filme in TV-serije. Režiral je enega najuspešnejših slovenskih filmov vseh časov, Babica gre na jug (1991), za svojo filmografijo pa je bil večkrat nagrajen. Za film Oko za oko (1993) je na 3. Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu prejel diplomo Metoda Badjure, film Poker (2001) so na Festivalu slovenskega filma nagradili z vesno za najboljšo montažo, Vampir z Gorjancev (2008) je prejel nagrado viktor za igrani TV-film, njegov zadnji film Dedek gre na jug (2022) pa je za več kot 25.000 gledalcev v kinu prejel zlato rolo. Film Tartinijev ključ (2024) je njegov šesti celovečerec.

»Zgodba je Da Vincijeva šifra Dana Browna za otroke. To je bila moja prva misel, ko sem prebral knjigo pisatelja Romana Kukoviča Tartinijev ključ. Fascinantno pri zgodbi je, da se zaplet sicer začne prav prek telefona, a otroci odložijo elektronske naprave in se lova na »zaklad« lotijo analogno. Knjiga pokaže, da se je mogoče zabavati v avanturah tudi brez pametnih telefonov, navdušila pa me je še zaradi številnih podrobnosti iz zgodovine starodavnega primorskega mesta Piran. Iz knjižne predloge sem želel narediti film, poln preobratov, suspenza, prijateljstva, prvih ljubezni in interakcije z občinstvom. Predstavljam si, da bodo gledalci ugibali rešitve ugank, ki se pojavljajo skozi film, in si čestitali ob pravih odgovorih. Če mi je uspelo, bodo v filmu uživali tako otroci kot odrasli, sporočila pa bodo razumeli vsi – prijateljske in ljubezenske zgodbe se lahko spletejo ne glede na socialni status, timsko delo je uspešnejše od individualnega, radovednost in raziskovanje pa sta gibalo napredka. Vsekakor pa so tu še »pravljična« sporočila, da na primer dobro premaga zlo.« Vinci Vogue Anžlovar