V afganistanskem mestu Bamyan Zakia (25), Fatima (21) in Fariba (16) sanjajo o tem, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. Ko jim njihova slovenska trenerka smučanja Ana (30) sporoči, da lahko odidejo v Evropo na intenzivno usposabljanje za učiteljice smučanja, se zdi, da so še korak bližje k uresničitvi svojih sanj. Dekleta se dve leti intenzivno pripravljajo na potovanje. Ko končno prispejo v Evropo, pa se takoj soočijo z nepremostljivimi kulturnimi razlikami in strogimi standardi evropskega profesionalnega športa. Dekleta se spopadajo z razočaranjem, zato jih mikajo druge možnosti, vključno z nezakonitim pobegom v Nemčijo. Kar se začne kot priložnost slediti svojim sanjam, se spremeni v nepredvidljiv čustven tobogan z neprijetnimi posledicami. Sanje deklet so univerzalne in se je z njimi preprosto identificirati, njihova kultura pa je veliko bolj zapletena in z drugih vidikov pogosto težko razumljiva. Film ne obsoja in ne zavzema nobene strani, ampak ponuja vpogled v čustveno nepredvidljivo potovanje smučarskih sanj.

»Ko smo se pred leti začeli prijavljati na razpise, je bila predvidena zgodba seveda drugačna. Film s srečnim koncem in politično korektno zgodbo o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. A ko sem našla punce, se je perspektiva hitro obrnila. Poskusila sem ujeti glas njihove kulture in njihov pogled na nas, kako Afganistanci dojemajo našo belsko ‘dobrosrčnost’ in dobrodelnost. Smo res tako dobri, kot se vidimo sami? To srečanje dveh izrazito različnih kultur in načinov razmišljanja je bilo za vso ekipo burna izkušnja in vsekakor smo tudi za filmsko kamero izkusili potovanje, ki bi si zaslužilo svoj film. /…/ Sanje afganistanskih deklet so univerzalne in se je z njimi preprosto identificirati, njihova kultura pa je veliko bolj zapletena in z drugih vidikov pogosto težko razumljiva. Film ne obsoja in ne zavzema nobene strani, ampak ponuja vpogled v čustveno nepredvidljivo potovanje smučarskih sanj.« Haidy Kancler

Maja Senekovič (aka Haidy Kancler) se je rodila leta 1982 v Mariboru. Dokončala je študij Medijskih komunikacij na Univerzi v Mariboru. Od leta 2009 ustvarja kot neodvisna filmska režiserka. V njenem ustvarjalnem opusu najdemo vrsto dokumentarnih filmov,  komercialnih projektov ter sodelovanj z različnimi producentskimi hišami in televizijami. Ustvarja doma in v tujini. Za svoje filme je prejela več nagrad. Njen prvi celovečerni film "Najgloblji zemljan v kopalkah" je bil sprejet na East Silver, Vasteras FF, WIIFA, Dokudoc in mnoge druge festivale.

»V filmu Smučarske sanje tri mlade Afganistanke v kamniti pustinji ugotavljajo, da je življenje afganistanske ženske zapor, in sanjajo, da bi postale smučarske inštruktorice. Potem dobijo priložnost, da se udeležijo smučarskega kampa v Avstriji, in z napotkom ‘vse, kar ste o Evropi videle v filmih, je resnično’ poletijo najprej v Slovenijo, od koder so njihove smučarske trenerke. V avstrijski šoli jih zdolgočasenim dijakom razkazujejo kot čudo iz eksotične dežele, trenerka jih takoj označi za lenuhinje in njihovo nezagnanost jemlje kot osebni neuspeh, na testiranju jim dvestokilski možakar pove, da so predebele oziroma presuhe, da bi v alpskem smučanju kaj dosegle, in tako se začnejo njihove sanje taliti. Ne premagujejo samo strmin, ugotovijo, ampak tudi predsodke, evropsko vzvišenost, samozaverovanost, ksenofobijo, rasizem in lažne objeme. A ko poskušajo uiti iz te ‘zlate kletke’, s tem le utrdijo stereotipe o lenih, nezanesljivih, nehvaležnih in nevrednih Drugih.« Tina Lešničar, Delo

»/…/ film, ki je v toku nastajanja postal večji, kot si je sprva upal biti, večji od vseh vpletenih, s tem pa že film, ki je ušel današnjim časom, kjer podobe in zvoke pogosto skušamo vnaprej omejiti, zajeziti, jih predvideti. Tako je v njem nekaj herzogovskega, nekaj, kar gre čez življenje. /…/ Film lahko gledamo kot socialni komentar, poročilo o spopadu dveh civilizacij, priliko o vprašanju svobode žensk v dveh kulturah, kritiko neoliberalnega športnega profesionalizma, a se najbolj dragoceno izhodišče zdi prav vedênje deklet pred filmsko kamero, torej inherentno notranje filmski pogled, ki nas ves čas zavaja, spravlja na stranpota, meče iz tira.« Nejc Pohar, Ekran