Miha Erič je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na smeri ilustracije, sicer pa je izjemno plodovit ustvarjalec tako na likovnem kot tudi glasbenem področju. Kot likovni umetnik ustvarja umetniške grafike in vodi delavnice grafike visokega tiska (linorez, lesorez, visoki bakrorez). Poseben čar grafičnih odtisov je življenje znotraj njih, ki ga grafik oživlja le z izrazno črto v risbi kot glavni pripovedovalki natisnjenega črno-belega kontrasta na papirju. Na svojstven način svoje lesoreze piše/riše/reže Miha Erič. Kar nas prepriča, je perfektna tehnična izvedba, aktualna in domišljena vsebina. Pomembna je vsaka podrobnost, figura in napis. Vsekakor je avtor mojster črte in minimalističnega izraza, kjer ima vsaka poteza domišljeno mesto in svoj smisel. Motivno rad potuje med fantazijo, grotesko in tradicijo, tudi z vključenimi elementi iz aktualnega ter vsakdanjega življenja. Predvsem pa je pohvalna avtorjeva navezanost na klasične grafične tehnike, ki jih tu in tam kolorira, v risbo vnaša sodobnejše principe, upošteva prostor okrog njih, grafične odtise vdeluje v premišljene okvirje, ustvarja nove idejne koncepte z novimi izraznimi razsežnostmi, skratka, v maniri sodobne umetniške grafike.

Barbara Jurkovšek je akademska slikarka, ki je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala iz slikarstva in likovne teorije, nato pa zaključila še magistrski študij slikarstva. Izpopolnjevala se je na Accademia di Belle Arti di Lecce v Italiji. Deluje na področju slikarstva, kiparstva, grafike, kaligrafije in znanstvene ilustracije. V svojem delu se ukvarja z raziskovanjem mej med umetnostjo, znanostjo in kičem. Navdih za svoja dela pogosto črpa iz zoologije, botanike, paleontologije in evolucije sodobnega človeka. Ideološka izhodišča slikarstva Barbare Jurkovšek izvirajo iz narave in njenega varovanja, poudarjanja ekoloških tem in spoštljivega ravnanja z vsemi živimi bitji. Dotika se eksistencialnih vprašanj človeštva in njegove vloge v sodobnem svetu. Oblikovno izhaja iz tradicionalnega figuralnega slikarstva, ki ga v grobem opisu razdelimo v dve liniji. V prvi izrazito izstopa figuralika, ki posega v polje popularne kulture in kritično naglašuje sodobno potrošniško družbo. V drugi liniji avtorica ostaja zvesta naravi, posebni lirični pokrajini kot nekakšni rekonstrukciji pradavnine, v katero vključuje tudi figure. V ustvarjanju intimno naglašene celote v sliki pa izstopa predvsem simbolna sporočilnost. 

Luka Leskovšek je akademski slikar, ki je postal priznani ustvarjalec vizualnih učinkov v svetovni filmski industriji. Pred leti se je odpravil v London, ki je središče evropske filmske postprodukcije. Njegovo ime je podpisano pod filme Pirati iz Karibov, Sneguljčica in lovec in tudi serijo Igra prestolov. Zadnja leta je deloval v Domžalah in sedaj v Ljubljani. Luka dokazuje, da ustvarjalni duh v umetniku nikoli ne zamre tudi po dvajsetih letih slikarskega molka. Zagotovo ustvarjanje vizualnih učinkov v digitalnem svetu kot tudi slikanje na platnu izpostavlja njegov izrazit čut za estetiko. Če mu filmsko delo narekuje realistično-fantazijski pristop v ustvarjanju, se v slikarskih potovanjih podaja v abstraktne vode s poudarjenimi subtilnimi poudarki. Značilna je prosojnost barv, ki se sprehajajo po platnu v toplih tonih. Naslikane ovalne oblike, ki lebdeče potujejo v usmerjeni liniji. Postavljene vertikalno nakazujejo aktivno vzdušje in obratno vodoravno nam podajajo občutek stabilnosti in varnosti. Trenutni navdih je tisti, ki prevladuje v njegovem načinu slikanja. Nam gledalcem pa neobremenjeno dopušča toliko prostora, da v sliko vnesemo lastna videnja in čustva.

Jožica Medle je samostojna likovna umetnica, ki se ukvarja s slikarstvom, grafiko, oblikovanjem in pedagoškim delom. Študij je zaključila na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani ter na Oddelku za grafiko zagrebške Akademije likovnih umetnosti. Ustvarja v ateljeju v Šentjerneju na Dolenjskem. V središču njenega ustvarjanje nastopa človek in njegovo sobivanje z naravo. Tematsko se rada dotika tudi vprašanj o prihodnosti človeške družbe v digitalni dobi in v svetu globalizacije. Ustvarila je posebno tehniko kolažiranja s plastenjem različnih površinskih tekstur in barvnih učinkov. V njenem slikarstvu kot v grafiki izstopajo monumentalne kompozicije v toplih zemeljskih tonih, ki se vse bolj oddaljujejo od realizma. Iz njih preveva mehkoben in liričen značaj. Na njen poseben način črpa danosti okolja, v katerem živi, povezan tudi z ljudskim izročilom in zgodovino. Svoje ustvarjene umetnine zavija v skrivnostno tančico s simbolnimi pomeni, ki se ob poglobljenem pogledu vselej razkrijejo. In kaj bo prineslo novo ustvarjanje v zelenem okolju Gradiškega jezera? Pustimo se presenetiti.

Janko Orač je diplomirani slikar in grafik. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, in nato zaključil podiplomski študij umetniške grafike ALU v Zagrebu ter pridobil naziv univerzitetni specialist grafik. Živi in ustvarja v Novem mestu. Janko Orač na polju čiste abstrakcije prepleta dva likovna medija – slikarstvo in grafiko. Na področju grafike raziskuje izrazne možnosti različnih grafičnih tehnik (suha igla, jedkanica, akvatinta, lesorez in linorez), ki jih je unikatno združil v slikarske kolaže. To pomeni svojevrstno dopolnjevanje slikarskega procesa, v katerega vključuje grafične vtise. Tokrat se je posvetil sliki kot nadaljevanju zadnjega slikarskega cikla abstraktnih krajin. V njih deloma začutimo pejsaž, ki se riše pred našimi očmi, ki pa ga z značilno slikarsko potezo abstrahira v ploskve intenzivnih barv in raznolikih struktur. A kljub trenutnemu navdihu iz narave, ustvarjene oblike ne uidejo avtorjevemu nadzoru ter jih umerjeno oblikuje v uravnotežene kompozicije. Da, tehtnost in premišljenost, nadzorovana linija in bogat kolorit so poglavitne likovne prvine, ki zaznamujejo njegovo slikarsko delo.

Darko Slavec je akademski slikar, magister slikarstva in magister grafike. Upokojeni profesor, ki je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. Živi in ustvarja v Ljubljani. Darko Slavec ima poseben način slikanja, ki ga je v procesu dolgoletnega ustvarjanja poglabljal in dograjeval. Njegovo slikarstvo je duhovno slikarstvo, saj ga navdihuje neskončnost prostora in časa. Nekdaj je v imaginarne kompozicije vstavljal vsakdanje predmete v lebdečem stanju z globokimi simbolnimi pomeni, v zadnjem času ga bolj zanima iskanje breztežnega stanja ter iskanje tenkih meja med realnostjo in iluzijo. Njegova likovna dela so vizualizacije dialoga med kozmosom kot neizmernem prostoru v urejeni celoti in na drugi strani človekovem duhovnem svetu. Tehnična dovršenost in predanost detajlu, intenzivne barve in žarenje svetlobe na papirju zaznamuje tudi likovno delo, ki je predstavljeno na tokratni likovni koloniji v osrčju lukovške narave.

Dušan Sterle je slikar, oblikovalec, grafik in ilustrator, ki živi in ustvarja v Kamniku. Šolal se je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Kot grafični oblikovalec je bil vse do upokojitve zaposlen v časopisni hiši Delo. Je tudi organizator likovnega dogajanja v Kamniku. Ena od njegovih stvaritev je slikarska kolonija in razstava na Šutni, s katero je ustvaril kamniški Mortmartre. Še posebno ljubo mu je vsakoletno slikarsko srečanje Pod Skalo v spomin na Dušana Lipovca, kamniškega slikarja in likovnega publicista, njegovega velikega prijatelja. Dušan Sterle je slikarski pripovedovalec aktualnih zgodb človeštva, človeških tragik, strahot, nemoči ter nasproti o družbenem sprenevedanju in ignoranci do tega. Glavna protagonistka njegovega slikarstva je človeška figura, enkrat bolj, drugič manj abstrahirana; po tehnični plati pa večno eksperimentiranje slikarskih tehnik. V njemu značilnem slikarskem slogu portretira tudi okolje, v katerem živi. Prepoznavne so njegove mestne vedute Kamnika z značilno karakteristiko. Igra z detajli, kompozicijsko ravnovesje, razgibana slikovna površina, vse govori v prid umetnikovemu poglobljenemu raziskovanju medsebojnega delovanja različnih likovnih elementov v maniri več je manj. 

Marija Mojca Vilar je diplomirala na Visoki strokovni šoli za slikanje v Ljubljani. Poleg slikanja, ki ga je izbrala za svoje življenjsko poslanstvo, se ukvarja tudi z ilustracijo in pedagoškim delom. Slikarko Marijo Mojca Vilar iz Domžal poznamo kot svojevrstno ustvarjalko, ki že štiri desetletja odločno, z dobro mero čutnosti, intuitivnosti in človeške topline, stopa po bogati likovni poti slikarskih idej. Njena dela so neskončna igra simbolov, ki se jim posveča že od začetka slikarskih potovanj. Izražajo svežino, so barvno bogata, tehnično korektna s poglobljenim raziskovanjem določenih likovnih problemov in se največkrat nagibajo k sodobnejšim likovnim zasnovam. V slikarske motive vpleta zgovorne grafizme, verze, dekorativne vzorce in druge ilustrativne elemente, ki so se skozi leta nabrali v njenem slikarskem spominu. Tudi narava, njena svojevrstna šepetalka navdihov, jo vseskozi spremlja ter jo nagovarja. V tokratnem slikarskem projektu je izkušnjo iz narave ujela v ploskovito igro ploskev dreves in vode, jih barvno in kompozicijsko uravnovesila ter jo z raznovrstnimi vzorci popeljala v dekorativno naglašeno slikovno celoto.

Vinko Železnikar je akademski slikar. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V dolgoletnem ustvarjalnem obdobju se je ukvarjal z različnimi tehnikami od grafik, svetlotiskov, nato slikarstva s poglobljenim raziskovanjem likovnih problemov prostora, transparence in meje slikovnega polja, z unikatnim oblikovanjem stekla, keramike in vse do fotografije, ki mu v zadnjem času prinaša nove ustvarjalne izzive. Živi in ustvarja v Mengšu.

Ne glede na uporabljen medij, se v Vinkovem ustvarjanju kaže izrazita težnja k večslojnemu raziskovanju likovnih elementov, ki mu jih določen medij ponuja. Na nek način vsak medij, v katerem ustvarja, temeljito preuči in ga izkoristi do svojih danostih, nato pa presedla na nove ustvarjalne izzive. Vendar pa mu uporaba različnih tehnologih služi le kot pripomoček, s katerim doseže drugo podstat, drugi cilj, in sicer rad poučuje sam proces ustvarjanja. Trenutno z motivom Ikarusa nadaljuje zastavljene koncepte iz prejšnjih slikarskih ciklov. S svojo fizično transparentnostjo in elementarnostjo uporabljeni elementi, ki mu jih nudi združevanje risbe v gestualni potezi, nato barve, površine in tudi teksture, kakopak si sledijo v nameri večslojne gradnje slikovnega prostora. Monumentalna slikovna celota nakazuje reminiscence na lebdečo figuro v neomejenem okolju, kot vsebinska vzporednica k sodobnemu človeku na podlagi prastare človeške želje po letenju in svobodi. In svobodni smo zares takrat, ko počnemo to, v čemer uživamo.

Zapisala Katarina Rus Krušelj, dipl. umetnostna zgodovinarka