Največkrat sva se srečala na dvorišču Akademije, ko je v svoji značilni hoji ubral dvojni ovinek do vhoda. Šele sedaj dojemam, da to ni bila hoja, ampak drsenje misli skozi prostor. Vedno malo odsoten, poetičen in neskončno mehak, se ni premikal s telesom, v resnici je bila to deklamacija poezije, ki je bila način njegovega bivanja.
Poezije ne samo v literarnem smislu, temveč v resonancah slikanja, ritmov besed in ujemanja v ljubezni, partnerstva z lebdenjem.
Simonov opus je v svoji biti eteričen, čeprav so v sredini njegovega zanimanja figura, portret, narava in barva. Podoba je njegova téma in velikokrat se sam pojavi v njej.
V figuraliki raziskuje prostor in gibanje telesa v njem, svetlobi in barvi pa na svoj način odmerja pomen in težo. Kot on sam, figure pogosto lebdijo, dokler jih ne premrežijo trakovi drugih prostorov, drugih slik. Vsaki sliki - v resnici slikovni plasti – odmeri svoj prostor in trudi se biti v nekem ravnotežju s svetlostjo, barvo in usmerjenostjo posameznih trakov slikovne plasti. Naredi torej sliko v sliki in obe kljub različnosti enakovredno in neproblematično sobivata na istem platnu ali na papirnatem traku. To je njegovo véliko delo.
V slikanju del zadnjega obdobja odkrije velike možnosti ustvarjanja v digitalnem okolju. To mu omogoča plastenje in slikanje v sliki na še bolj eteričen način, s svojo značilno ekspresivno gesto. Barve, ki jih uporabi, so čiste in nasičene barvne svetlobe. Te slike so njegovo veliko odkritje in ni skrival navdušenja nad ustvarjanjem.
Najskrivnostnejši in intimni deli njegovega opusa so portreti in avtoportreti. Kdaj umetnik ustvarja lastno podobo in kakšen motiv ga žene? Simonovi avtoportreti nam govorijo o subtilni materializaciji njegove trenutne poetike, skozi podobo, ki ji slika in format dajeta trdnost in oporo.
Eteričnemu poetu, kakršen je bil Simon, sta bila slikanje in poezija telo njegovega duha.