Na estonskem podeželju se v dimni savni ob jezeru sredi gozdiča v teku leta srečuje skupina žensk. Skupaj se potijo, kopajo in si pripovedujejo o življenju, o lepih, smešnih, bolečih in travmatičnih izkušnjah. S pomočjo starodavnega obredja in občutka skupnosti iz svojih teles izpirajo bolečino, strah in sram. V intimnem, globoko empatičnem dokumentarnem prvencu Anne Hints in varnem mraku tradicionalne dimne savne ženske delijo svoje najgloblje skrivnosti in najbolj osebne izkušnje. Evropska filmska nagrada za najboljši dokumentarec.

nagrade
Sundance (nagrada za najboljšo režijo v sekciji svetovnega dokumentarnega filma); evropska filmska nagrada za najboljši dokumentarni film; nagrada občinstva LUX; San Francisco (nagrada za najboljši dokumentarni film)

»Sestre v savni so poklon transformativni moči tradicije dimne savne. Oda svetemu prostoru, v katerem so rojevale, umivale mrtve in zdravile žive neštete generacije žensk. /…/ Film je bil zame raziskava estetike, forme in tehničnega pristopa, s katerim bi ujela esenco te starodavne tradicije in hkrati krepila občutek ženske solidarnosti in opolnomočenja. /…/ Kamero sem namerno usmerila na telesa in ne na obraze žensk, da bi se gledalci lahko povezali s skupno človeškostjo in ranljivostjo ter presegli meje posameznih identitet. Ta izbira zrcali temno, varno in transformativno naravo same dimne savne, kjer telesa postanejo pokrajine spomina in kjer prevlada kolektivna izkušnja. /…/ Kot režiserka sem želela ustvariti varen in inkluziven prostor, v katerem bi ženske lahko delile svoje zgodbe. Hotela sem zamajati tradicionalne norme družbe, kjer so teme kot spolno nasilje in neozdravljiva bolezen pogosto utišane ali potisnjene v senco. Z osvetlitvijo teh tem sem hotela porušiti zidove in spodbuditi odkrit pogovor.« Anna Hints

»V leseni savni ob jezeru sredi prelepega gozdička /…/ se med minevanjem letnih časov občasno zbere skupina žensk, da bi se skupaj potile, delile skrivnosti in zdravile druga drugo z vročino, pogovori in starodavnimi rituali savne. Gre za tako specifično prakso estonske etnične skupnosti Võru, da se uvršča na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine – kakor kubanski rum in turška kava /…/. To se zdi še kako primerno, saj je drobni, dimni, parni čudež tega filma prav v tem, da ustvari nekaj nesnovnega in liričnega iz povsem elementarnih sestavin: ognja, lesa, vode in obilice golih ženskih teles. /…/ Toda glavni vzrok, da je film nesnovno večji od vsote svojih delov, je občutek skupnosti, ki ga ustvari, za kar so zaslužne ženske same. Čeprav delijo z nami tako intimno osebne, včasih pretresljive zgodbe, jih ne spoznamo kot posameznic. Namesto tega njihovo pridušeno kramljanje kot v zboru izpoveduje izkušnjo sodobne ženskosti.« Jessica Kiang, Variety