Stari Gunnar živi mirno in preprosto življenje na samotni kmetiji na islandskem podeželju. Nekega dne pa ga obišče možakar s kravato, ki ga obvesti, da bo moral zaradi gradnje jezu zapustiti svoj dom. Gunnar stoično sprejme odškodnino, proda svoje konje in se preseli v mesto. Tam spozna desetletnega Arija, ki po soseski raznaša časopise … Prvenec islandske režiserke je topla, a nikoli sentimentalna zgodba o utehi, ki jo lahko prinese nepričakovano prijateljstvo.
iz prve roke
»Od nekdaj so me navduševale pristne medčloveške vezi, zlasti med ljudmi, ki niso v sorodu. Temo sem raziskovala že v kratkem filmu Paperboy. Rada imam čarobnost vsakdanjega življenja. Pogosto opazujem balet mimoidočih na ulici ter si v beležko zapisujem trenutke povezovanja in čudovitih banalnosti med ljudmi. Samota je zgodba o odraščanju obeh protagonistov: Arija, ki je zaradi ločitve staršev prisiljen zelo hitro dozoreti, pa tudi Gunnarja, ki se mora po selitvi z družinske kmetije v nekem smislu znova naučiti živeti.« Ninna Pálmadóttir
odmevi medijev
»Nežna in sočutna Samota je skromna drama z velikim srcem. /…/ Ninna Pálmadóttir v očarljivem prvencu raziskuje nejasno, a včasih ključno razliko med samoto in osamljenostjo. Prisrčni in človečni film opisuje neobičajno vez med nezapletenim moškim in majhnim dečkom, ki je morda preveč čista za sodobni svet. /…/ V času, ki se zdi vse bolj ciničen in v katerem je skoraj vsako stališče spolitizirano, Gunnarjev preprosti pogled na svet deluje radikalno. Toda Gunnar se ne zaveda /…/, da moramo, če hočemo delati dobro ter se boriti zase in za stvari, ki so nam pomembne, včasih stopiti iz svoje lupine. Samota ne ponudi zanesljivega odgovora na vprašanje, kakšna prihodnost čaka Gunnarja in Arija, a nam s svojim previdnim optimizmom vliva upanje, da sta tudi v kratkem času, ki sta ga preživela skupaj, postala boljša človeka – pa čeprav v svetu, ki si ju morda ne zasluži.« Kevin Jagernauth, The Film Verdict
»Ta pridušeni film, skoraj brez ostrih robov (razen enega, ki ga tu ne bomo razkrili), je kot miniaturna slika. Portret brezupno dobrega moža, na katerem si spočijemo oči.« Isabelle Danel, Le Nouvel Obs
»Subtilnost in kompleksnost sta ključni besedi te nevsiljive pripovedi. /…/ Film lahko razumemo tudi kot bolj resno, bolj razburkano dramo; portret prepada med generacijami, ki se poglablja in vodi v vse večjo osamljenost. /…/ Čudovit film brez vsakršnega nastopaštva.« Laurent Cambon, aVoir-aLire.com