V tem prazničnem času bomo v Menačenkovi domačiji gostili posebno razstavo – na ogled bodo reprodukcije umetniških del slovenskega umetnika Maksima Gasparija (26. 1. 1883 – 14. 11. 1980). Njegova umetniška pot se začne v posebnih okoliščinah – njegov talent je odkril Josip Sadnikar, ki je kasneje postal tudi njegov mentor, mecen, prijatelj in podpornik. Tako je o njunem prvem srečanju zapisal mladi Gaspari: »V teh letih je bil zame trgovski poklic postranska stvar, kajti risanje in slikanje je bil moj prvi poklic, v prostem času in v poznih nočeh sem se le s tem bavil. Najbolj mi je v spominu ostalo to, ko sem nekoč za boljšo prodajo svežih rib – slanikov, ki smo jih takrat imeli v trgovini, naslikal manjši plakat na papir, ribo slanika, in ga postavil v izložbo. Res sem se potrudil in naslikal lep plakat, da bi privabil čim več kupcev. Redni obiskovalec naše trgovine takrat je bil tudi veterinarski inšpektor Josip Nikolaj Sadnikar iz Kamnika. Ko je v izložbi zagledal moj akvarel, je takoj spoznal slikarski talent. Stopil je v trgovino in povprašal, kdo je naslikal tako lepo ribo. Slišal sem, kako je moj gospodar v pogovoru z njim izrekel moje ime. Na njegovo začudenje je spoznal avtorja, to je mene, suhega fanta pri 16 letih. Sadnikar mi je nato velel, naj mu pokažem vse, kar sem dotlej narisal: pravljične motive v akvarelu in gvašu, razglednice mesta.«


Slanik, 1899, foto: Peter Marinšek

To veliko odkritje pa je bilo izrednega pomena za slovensko umetnost, saj je tako Maksim Gaspari dobil priložnost, da se je razvil v vsestranskega umetnika, slikarja, ilustratorja in mojstra prazničnih razglednic. Navdih za svojo zelo prepoznavno motiviko je našel v preprostem kmečkem življenju, v šegah in navadah in oblačilni kulturi. Za svoj doprinos kulturi je leta 1952 dobil Prešernovo nagrado, leta 1953 pa tudi Levstikovo. 

  

Ivana Potočnik

Robert Kužnik, inženir lesarstva in oblikovalec, se je z Maksimom Gasparijem srečal že v svojem otroštvu, ko je občudoval razglednice, ki so ob praznikih našle pot v marsikatere domove. Bližina njunih rojstnih krajev, prvi je doma iz Cerknice, drugi je bil iz sosednje vasi Selšček, pa je bila leta 2013 »usodna« za vso nadaljnje Kužnikovo raziskovanje in odkrivanje Gasparijevih del. Leta 2013 je namreč Robert Kužnik sodeloval pri pripravi postavitve hišnih tabel z motivi Maksima Gasparija, oblikovanju brošure ob 130-letnici rojstva in postavitvi doprsnega kipa v Selščku. Ob pripravi le-teh je iskal gradivo in Gasparijeva dela – začel je v najožjem krogu prijateljev in sorodnikov, kmalu pa je odkrivanje dobilo nove dimenzije. Ob vsem nabranem gradivu, se je odločil, da bo napisal knjigo o slikarjevem delu in življenju. Tako je bila leta 2022 izdana knjiga z naslovom Maksim Gaspari: iz naroda za narod, ki jo zdaj predstavlja širom Slovenije in je pomemben poklon našemu ljudskemu slikarju ter prispevek za slovenski narod. Robert Kužnik je tudi prejemnik Murkove listine za leto 2024 – za raziskovanje, ohranjanje in interpretacijo dediščine slovenskega slikarja Maksima Gasparija.