Na začetku čudovitega in skrivnostnega praznika odganjanja zime gostimo prav posebno umetnost, umetnico in umetnike, ki v naš kulturni prostor vnašajo bogastvo vsebin z robov vizualnega, prepletenega z osnovnimi vprašanji tolerantnosti, svobode in nevezanosti; zlasti na preteklost in tradicijo likovnih umetnosti. Nekaj pa je tudi oddaljenih odmevov, povezanih s praznikom, ki zahtevajo menjavo naše podobe, pri najbolj zagretih tudi identitete.
Petja nam bo skozi klasičen medij pokazala ustvarjalnost drag umetnikov, ki v likovnosti izpostavljajo sebe kot prazno platno – nosilec podobe, ki bo nastala. Proces ustvarjanja ni zapleten, je pa tankočuten in na likovni način osebno osvobajajoč, izpoveden ter direktno poveden.
Ko sem prvič videl to srebrnino klasičnega postopka osvetlitve srebrovega nitrata, se mi je takoj posvetilo, da so to podobe prostosti in veselja, eksperimentiranja, ki skozi menjavo lastnega videza odpirajo nove dimenzije bivanja in védenja.
Ustvarjalnost draga, kot je tej umetnosti ime, v svojem pristopu presega vse do sedaj znane menjave podobe in avtorja postavlja na neko drugo mesto: je osebna umetniška ustvarjalna izkušnja, ki v svojem alkimističnem postopku avtorja spremeni vsaj tako, kot klasičen umetnik spremeni medij, s katerim izraža svojo ustvarjalnost.
Korenine te umetnosti segajo v antično gledališče, časovno bližje pa mogoče v vsakdan nam bližnjih Benetk in zlasti filma kot enega največjih in najmočnejših umetniških fenomenov sodobnega časa. Drag je resnično ena najstarejših umetniških praks, ki s poslikavo telesa služi menjavi podobe in identitete.
Beleženje draga je Petja z velikim občutkom za detajle in poznavanjem te umetnosti zastavila podobno kot spremljevalci izjemno žive umetnosti v prvi polovici 20. stoletja. Mnogi so s svojimi deli postavili temelje velikim umetninam tistega časa. Man Ray, Veno Pilon, Brassaï in mnogi drugi, ki so na samostojni poti ali v kombinaciji s filmom, reportažo ali dokumentiranjem to postavili kot močno umetnost.
Drag ni samo ali predvsem eksperimentiranje z lastnim videzom, je tudi klasično poseganje v fotografijo in kasneje v lastno podobo, kar se je v obdobjih likovne umetnosti redno dogajalo. Petja s svojo občutljivostjo predvsem vpliva na zgodbe s fotografij: ovekoveči srečo in osvetli kljubovanje preveč ustaljenim normam, ki to umetnost marsikje držijo na robu. Prav ta rob nas preizkuša v našem dojemanju drugačnosti, morda tudi smisla, predvsem pa tolerantnosti in empatije do drugih in drugačnih, saj tam pogosto biva umetnost.
Pustite se preizkusiti!
Prijazno vabljeni!
Jurij Smole, akad. kipar