Kdaj stisniti sprožilec na fotoaparatu – je bilo vedno pravo vprašanje in na tisoče odgovorov najdemo v zapuščini Petra Nagliča (1883–1959), velikega fotografskega kronista njegovega časa in krajev, v katerih smo se nekoliko kasneje pojavili mi.
Ker je vsaka umetniška dejavnost povezana tudi z užitkom, bomo tokrat uživali v prepesnjenih likovnih zgodbah, ustvarjenih po navdihih z Nagličevih fotografij. Vživetje v prizor, ki zamrznjen na fotografski plošči, osvetljen in razvit na papirju, pričara potovanje v čas, ki ga sami nismo doživeli, smo pa z njim povezani, ker živimo v istem prostoru.
Tu smo zelo blizu tisti hudi modrosti, ki nam razlaga čas skozi prostor in prostor skozi čas. Prav slednje je tista močna vez motivov fotografij Petra Nagliča, ki seže v sedanjost in bo segala še daleč naprej v prihodnost. Le kako bo v Galeriji Domžale izgledala razstava na podobno temo čez sto let?
Trajanje bitij in stvari je različno in prav skozi zabeleženo preteklost najdemo svojo rdečo nit obstoja, ki je zlasti za ljudi – v primerjavi z naravo – zelo kratka. Spominjanje, oprto na vire iz preteklosti, je zato izjemnega pomena in razstava navdihov nam še posebej veliko pomeni.
Izjemnost ideje Petra Nagliča, da bo iz lastnega zanimanja in užitka zabeležil prizore svojega časa, je enkratna. Kaj takega takrat ni bilo običajno, še manj pa tehnično enostavno, kot na primer sedaj, ko lahko v vsakem trenutku posnamemo kratek film ali stisnemo množico fotografij.
Umetniki so našli moč, ki veje iz fotografij in jo vsak v svojem mediju in načinu ponovno predstavili, kot proces v času, ki dolgo traja.
Ker čas in prostor ne mineta, se v njiju menjavajo generacije, ki take ideje, kot je bila Petrova, z veseljem delijo z vsemi iz istega prostora in novega časa. Ideja Petrovega vnuka Matjaža je torej: dragoceno zapuščino izpostaviti kot navdih za novo ustvarjalnost in užitke na razstavi. Hvala!