Vizualna mojstrovina, ki hipnotizira. Kultna grozljivka, ki je navdihnila generacije. Brezčasna mojstrovina, biser nemškega ekspresionizma, je neuradna adaptacija Stokerjevega romana Drakula. Tokrat z živo glasbeno spremljavo v izvedbi glasbenega sestava Orchestra of the Imaginary, ki jo je za film napisal Andrej Goričar.

Grof Orlok, ki živi visoko v Karpatih, je v resnici vampir Nosferatu. To odkrije mladi Hutter, ko pride k njemu na poslovni obisk. Mladenič zjutraj na vratu zagleda sledove prstov, še bolj pa se zgrozi, ko pri Orloku opazi zanimanje za svojo ženo Ellen. Sum se mu dokončno potrdi, ko vidi Nosferatuja, ki zlaga krste na voz, leže v eno od njih in se odpravi na ladjo, ki pluje proti Viborgu, kjer Ellen nestrpno čaka na moža. Simfonija strahu in groze, brezčasna mojstrovina, biser nemškega ekspresionizma.

Slovenska kinoteka je Andreju Goričarju naročila partituro za nemo filmsko klasiko, ki jo je F. W. Murnau, velikan nemškega ekspresionizma, posnel po romanu »Drakula« Brama Stokerja. Zgodovina nemega filma je obenem zgodovina uničenih ali izgubljenih kopij in čudežnega preživetja nitratnih nosilcev slike, zato lahko že dolgo uživamo v strašljivi transilvanski pastorali, v katero v vlogi Orloka nepozabno zareže podoba Maxa Schrecka, grozljivega filmskega vampirja, ki mu v zgodovini filma verjetno ne najdemo para.

Cena vstopnice: 10 €

Filmska predstava, ki se vam obeta, bo tokrat res nekaj posebnega in enkratnega. Ne samo, da se bo predvajal film iz daljnega leta 1922, ki je bil skoraj izgubljen, danes pa velja za začetek groze na filmskih platnih, temveč tudi zato, ker ga bo z glasbo spremljal Orchestra of the Imaginary pod vodstvom priznanega skladatelja in pianista Andreja Goričarja, ki je partituro ustvaril posebej za to nemo filmsko klasiko.

Podajmo se najprej v nora dvajseta, ko je film nastal. Navdihnil ga je kultni roman Brama Stokerja, Drakula, a ker ustvarjalci niso mogli pridobiti avtorskih pravic od pisateljeve družine, so morali veliko podrobnosti spremeniti, film pa velja za nepooblaščeno priredbo. Nič zato, saj stoji tudi kot popolnoma neodvisen izdelek. Režiser Friedrich Wilhelm Murnau, ki velja za enega najbolj prepoznavnih režiserjev iz časa nemega filma, je ustvarjal v obdobju, ko je v njegovi rodni Nemčiji prevladovalo gibanje ekspresionizma. To je bilo navdihnjeno z romantiko, odmikom od realizma in poglabljanjem v človeško notranjost. V filmu Nosferatu se to jasno odraža v razburkanih in divjih pokrajinah, močnih čustvih, posebej strahu in groze, ter seveda v liku vampirja, ki izgleda pošasten, skorajda nečloveški. Če smo iz kasnejših upodobitev vampirjev vajeni uglajenih in elegantnih, tudi zapeljivih bitij, je podoba grofa Orloka, ki ga izvrstno odigra Max Schreck, kar se da daleč od tega.

Zgodba se vrti okrog nepremičninskega agenta Thomasa Hutterja, ki ga delodajalec pošlje v Transilvanijo, da bi dokončal prodajo hiše grofu Orloku. Medtem ko bo na službeni poti, svojo mlado in lepo ženo Ellen zaupa v varstvo prijatelju Hardingu in njegovi sestri. Misleč, da bo posel gladko opravil, se vkrca na ladjo. Takoj, ko prispe v Transilvanijo, pa ga začnejo spreletavati zle slutnje – domačini se namreč ob omembi grofa Orloka zmrazijo in ga poskušajo celo odvrniti od posla, kar jim skorajda uspe, a Hutter premaga svoj začetni odpor in se sestane z grofom na njegovem gradu. Gledalci skupaj s Hutterjem takoj opazimo, da opozorila domačinov niso bila neutemeljena. Pri večerji se namreč ureže v prst in Orlok želi posesati kri iz njegove rane. Šokiran se Hutter umakne in zaspi v salonu. Ko se zbudi, na svojem vratu zatipa sledi pika in predvideva, da ga je med spanjem obiskal komar. Medtem pa je Orlok že podpisal dokumente za nakup hiše v mestu Wisborg. Začnejo se dogajati vse bolj nenavadne stvari in ko Hutter v gradu najde in prebere knjigo o vampirjih, je prepričan, da je grof Orlok starodavni vampir Nosferatu. Še bolj ga je groza, ko Orlok vidi portret njegove žene in občuduje njen vrat. Hutter skuša zbežati, a se medtem ponesreči in konča v bolnišnici. Nemočen obtiči v Transilvaniji z zavedanjem, da se pošast, ki je grof Orlok, bliža mestu Wisborg in s tem njegovi dragi Ellen. Gotovo vam je znan prizor, ko se grof Orlok, zdaj vampir Nosferatu, vzpenja po stopnicah do njene sobe in vidimo le njegovo senco in dolge prste, ki se stegujejo po kljuki vrat in nato po srcu mladenke. Nazadnje jo krvoses pogubi, a je kmalu za tem pogubljen tudi sam, ko ga oblije sončna svetloba in se spremeni v dim.

Za snemanje filma so se ustvarjalci odpravili ven iz studia, kar je bilo za tisti čas nenavadno. Snemali so na lokacijah po Nemčiji, grad grofa Orloka pa je grad Orava v gorovju Karpati, ki stoji še danes. Ko pomislimo na to, koliko ljudi in opreme je v snemanje filma vpleteno v današnjem času, si je težko predstavljati, da so vse posneli le z eno kamero. Od večine nemih filmov se razlikuje po tem, da ima dolge kadre in nobene besedilne spremljave. Film pa je nekaj posebnega tudi zato, ker so bili na izviren način uporabljeni posebni efekti. Tako kot kasnejši vampirji je imel tudi grof Orlok posebne sposobnosti, bil je nenavadno hiter in močan. Zelo posebna je na primer sekvenca, kjer grof »pakira« svoje stvari za selitev – zlaga krste na vprežen voz. Za to, da sta bili prikazani njegova nadčloveška moč in hitrost, so uporabili stop-motion tehniko. Tudi znameniti prizor sence, ki se grozeče vzpenja po stopnicah, je v filmu neprecedenčen. To je še eden od razlogov, da smo lahko veseli, da se je film ohranil. Mnogi Murnauovi filmi namreč niso imeli te sreče. In tudi Nosferatu je skoraj ni imel! Naj vas spomnim, da gre za nepooblaščeno priredbo romana Drakula, kar pa potomcem Brama Stokerja ni bilo po godu. Po tem, ko so dobili tožbo proti ustvarjalcem filma, so morale vse kopije v uničenje. Na srečo je ena od njih potovala čez lužo, v Ameriko, kjer je bila predvajana in reproducirana.

Tako je film lahko navdihoval generacije umetnikov – ne samo filmskih, tudi glasbenih. Originalno glasbo je za film napisal Hans Erdmann, ki pa je na tokratni projekciji ne boste slišali. Poslušali boste namreč glasbo Andreja Goričarja in orkestra Orchestra of the Imaginary pod njegovim vodstvom. Kot po naključju so v aktualni številki revije Ekran (marec/april 2024) s skladateljem, pianistom, glasbenim aranžerjem in pedagogom Andrejem Goričarjem opravili intervju, v katerem zapišejo, da je njegova posebnost »občutljivo niansiranje glasbene barvne palete, ki starim nemim filmom doda novo razsežnost in bajno obogati gledalčevo izkustvo filma«. Goričar je na ta način obogatil že kar nekaj nemih filmov, med drugim filme Mladi Medardo, Naše gostoljubje, Erotikon, V kraljestvu zlatoroga in pa seveda Nosferatu. Za Ekran je povedal, da je Nosferatu »dober primer kompozicije, v kateri je glasba bolj absolutna, disonančna, ekspresionistična« – sledi torej slogu samega filma, ki je dinamičen in čustveno nabit. Glasba v filmu Nosferatu igra ključno vlogo; to lahko sklepamo že po njegovem podnaslovu, ki se glasi Simfonija groze. Glasba je ključen element, s katerim se ta ekspresionistični film igra s čustvi gledalcev. Ste morda kdaj poskusili gledati grozljivko brez zvoka? Koliko suspenza s tem izgine! Pri nemem filmu pa je glasba še toliko bolj pomembna v ustvarjanju atmosfere.

Tokrat vas vabimo, da si film ne samo ogledate, temveč da mu tudi pozorno prisluhnete, saj lahko pričakujete pravo filmsko-glasbeno poslastico!