19. stoletje. Švicarsko mesto izdelovalcev ur se spreminja pod vplivom novih tehnologij. Mlada tovarniška delavka Josephine izdeluje ‘nemirke’, kolesca, ki nihajo v srcu mehanskih ur. Soočena z novim načinom organizacije denarja, časa in dela se vključi v lokalno gibanje anarhističnih urarjev, kjer spozna ruskega popotnika in kartografa Petra Kropotkina.
»Teoretični vidiki anarhizma /…/, kritika državnega socializma /…/ in revolucionarni značaj agitacije so močno nagovarjali moj um. Toda egalitarni odnosi, ki sem jih našel v pogorju Jura, neodvisnost mišljenja in izražanja, ki sem jo opazoval pri delavcih, ter njihova brezmejna predanost stvari so še veliko močneje nagovorili moja čustva; in po nekaj tednih bivanja pri urarjih so bila moja stališča o socializmu jasna: bil sem anarhist.« Peter Kropotkin, 1877
iz prve roke
»Moja babica je bila zaposlena v švicarski tovarni ur, kjer je izdelovala tako imenovane nemirke. Veliko žensk v moji družini je v 19. in 20. stoletju delalo v urarski industriji. /…/ Film, ki rekonstruira dogajanje v urarskem mestu okoli leta 1877, temelji na zgodovinskih dogodkih, zaradi katerih je dolina Saint-Imier na severozahodu Švice postala politični epicenter rastočega mednarodnega anarhističnega gibanja. /…/. Lik Petra je navdihnil resnični Peter Kropotkin (1842–1921). Njegova knjiga Memoirs of a Revolutionist, v kateri opisuje, kako je v Švici postal anarhist, je bila pomemben vir pri pisanju scenarija. Josephine in Peter se srečata v obdobju, ko so nove tehnologije merjenja časa, fotografija in telegraf spreminjali družbeni red, anarhistične ideje pa so začele konkurirati naraščajočemu nacionalizmu. Z uprizarjanjem nekaterih situacij iz preteklosti želim gledalce povabiti k ponovnemu razmisleku o sedanjosti. Ali so definicije časa in dela, ki so se razvile in uveljavile v zgodnjem industrijskem kapitalizmu, morda le fikcija? Kako konstrukcije, kot so ‘narod’ in drugi izumi 19. stoletja, določajo način, kako danes skupaj živimo, kako organiziramo in doživljamo čas in delo? Ali obstaja nekakšna kapitalistična mitologija, ki neopazno usmerja naše vsakdanje življenje? In kakšne druge pravljice bi bile še mogoče?« Cyril Schäublin
NEMIR
izvirni naslov: Unrueh
zvrst: drama
režiser: Cyril Schäublin
scenarij: Cyril Schäublin
igrajo: Clara Gostynski, Alexei Evstratov, Valentin Merz, Monika Stalder, Li Tavor
lokacija: Mestni kino Domžale
NEMIR
Izvirni naslov: Unrueh
Zvrst: drama
Režiser: Cyril Schäublin
Scenarij: Cyril Schäublin
Igrajo: Clara Gostynski, Alexei Evstratov, Valentin Merz, Monika Stalder, Li Tavor
Lokacija: Mestni kino Domžale
19. stoletje. Švicarsko mesto izdelovalcev ur se spreminja pod vplivom novih tehnologij. Mlada tovarniška delavka Josephine izdeluje ‘nemirke’, kolesca, ki nihajo v srcu mehanskih ur. Soočena z novim načinom organizacije denarja, časa in dela se vključi v lokalno gibanje anarhističnih urarjev, kjer spozna ruskega popotnika in kartografa Petra Kropotkina.
»Teoretični vidiki anarhizma /…/, kritika državnega socializma /…/ in revolucionarni značaj agitacije so močno nagovarjali moj um. Toda egalitarni odnosi, ki sem jih našel v pogorju Jura, neodvisnost mišljenja in izražanja, ki sem jo opazoval pri delavcih, ter njihova brezmejna predanost stvari so še veliko močneje nagovorili moja čustva; in po nekaj tednih bivanja pri urarjih so bila moja stališča o socializmu jasna: bil sem anarhist.« Peter Kropotkin, 1877
iz prve roke
»Moja babica je bila zaposlena v švicarski tovarni ur, kjer je izdelovala tako imenovane nemirke. Veliko žensk v moji družini je v 19. in 20. stoletju delalo v urarski industriji. /…/ Film, ki rekonstruira dogajanje v urarskem mestu okoli leta 1877, temelji na zgodovinskih dogodkih, zaradi katerih je dolina Saint-Imier na severozahodu Švice postala politični epicenter rastočega mednarodnega anarhističnega gibanja. /…/. Lik Petra je navdihnil resnični Peter Kropotkin (1842–1921). Njegova knjiga Memoirs of a Revolutionist, v kateri opisuje, kako je v Švici postal anarhist, je bila pomemben vir pri pisanju scenarija. Josephine in Peter se srečata v obdobju, ko so nove tehnologije merjenja časa, fotografija in telegraf spreminjali družbeni red, anarhistične ideje pa so začele konkurirati naraščajočemu nacionalizmu. Z uprizarjanjem nekaterih situacij iz preteklosti želim gledalce povabiti k ponovnemu razmisleku o sedanjosti. Ali so definicije časa in dela, ki so se razvile in uveljavile v zgodnjem industrijskem kapitalizmu, morda le fikcija? Kako konstrukcije, kot so ‘narod’ in drugi izumi 19. stoletja, določajo način, kako danes skupaj živimo, kako organiziramo in doživljamo čas in delo? Ali obstaja nekakšna kapitalistična mitologija, ki neopazno usmerja naše vsakdanje življenje? In kakšne druge pravljice bi bile še mogoče?« Cyril Schäublin