»Naslov Na prostem pripoveduje o tem, da je vse razstavljeno prvotno funkcioniralo v zunanjem prostoru. Ustvarjanje na prostem omogoča manjšo mero vnaprej določene režimizacije poliloga, na katerega upam v umetniških situacijah, ki jih ustvarjam. Imaginacija udeleženih ljudi je zunaj institucij bolj prosta in sama priteguje ter vsrkava, kar potrebuje, da popolni pomenska mesta v predloženi materialnosti in njenih mentalnih razsežnostih.

Ni enega načina za to, ampak jih je toliko, kolikor je udeleženih ljudi. Zato se razbiranje umetniške situacije dogaja v dojemanju oz. prosti refleksiji, in ne v soočenju s predpisanim, naprtenim, vsiljenim narativom. Umetnost je vnaprej nedefinirano polje možnosti. Vizualno je v umetniški situaciji predpogoj za kognitivno, ker ljudem zagotavlja določeno mero samoumevnosti, nekakšno točko gotovosti, od koder se podajajo v refleksijo. Upam, da se v procesu zavedo razlike med obojim. In pri tem opazujem moč in nemoč umetnosti.

Ko razstavljam v galerijah, pa se tisto, kar je funkcioniralo na prostem, preobrazi. V vsakem primeru standardne formate le uporabljam za komunikativnost umetnostne situacije, moj cilj ni ustvarjanje v določenem formatu. Nekatera dela zato v galerijah spremenijo svoj format, druga obstajajo le še kot dokumenti umetniške stvaritve, ali pa je potrebno celo nekaj, kar ni nastalo v umetniški situaciji, ampak naknadno, kot opomnik, da se je umetniška situacija sploh zgodila.

Obiskovalci galerije to lahko prebirajo z arheološkim zanimanjem – kot v muzejih, lahko pa s posebno vrsto spominjanja, kjer se tisto, kar so doživeli sami, včasih postavi čez tisto, kar je zapisanega v artefaktih, dokumentih in informacijah, včasih pa se kognicija obiskovalcev giblje v ozadju zapisanega.

Umetnost ne prihaja med ljudi z vnaprej določenim smislom, je skupnosten proces. V tem procesu se tudi jaz (z)najdem zdaj prostodušno hudomušna zdaj smrtno resna.«

Prijazno VABLJENI v smrtno resno hudomušenje!