V velikem opusu Mitje Ficka se moramo orientirati v brezčasju, čeprav so podobe fantazij, sanjskih prizorov in zgodb v nenavadnih ambientih zelo prepričljive – skoraj ozemljene in imajo skozi njegovo vzorno predstavitev na medmrežju, izrazit časovni tok. 

Na mnogo načinov nas vsebine slik ulovijo, ker so same na sebi sproščene in igrive, z veliko zalogo zraka v prostoru ali pa v nizkih volumnih, kjer se negibno premikajo v ploskovnih barvnih vzorcih.

Mitja seveda ni človek utesnjenih motivov, ni preučevalec izmov in ne obtežen in zaplezan teoretik. Njegov iskrivi humor je nalezljiv in veliko ga je vgrajenega v slikah, povezanega s tem momentom in  s sanjskim časom, ki ga tako močno pogrešamo – ne samo v umetnosti, še najbolj v našem bivanju. V slikah so vgrajene vsakdanje situacije, prigode, ki jih na grotesken, humoren, sarkastičen ali pa fantastičen način interpretira.

Na sliko jih samo postavi, »potem se pa same zmenijo….«

Podobam in situacijam zelo spretno vgrajuje svoj način bivanja, odnos do vsakdanjosti in dihanja s prostorom:  spreminja njihovo arhetipiko z nenavadnimi konteksti in prirejenimi likovnimi prijemi. Sestavlja jih in jim namenja druge pomene, zato, da jih razbremeni naših kuturnih predstav. Z upodabljanjem nenavadno perspektivičnih prostorov, ki jih pogosto naseljujejo abstrakcije,  relativizira gledalčeve prepoznave naslikanega in ga vpelje v razmislek o drugem trenutku, ki se je začel z vstopom v njegovo sliko.

Neobremenjenost s kulturnim okoljem – pa vendar kritična razdalja do njega, je eno glavnih osišč, ki je na samo Mitji lasten način, vzpostavljeno na slikah. Zračnost, odprtost in hkrati rezistenca do vdiranja trendov, ga delajo močnega; z barvitostmi nas razbremeni pričakovanj in omogoči pobeg skozi slikovno opno. 

Z manj pričakovanji in izoblikovanimi odnosi do upodabljanja, ko boste vstopili v Mitjevo slikarstvo, z večjim užitkom ga boste doživljali. Naslikane basni in komentarji vas vpeljejo v relativizacijo zelo zaresnega sveta, mogoče celo pokažejo na možnost pozitivnih izidov katastrof, ki nas obkrožajo. Vsekakor pa so protagonosti v slikah tisti, ki nas zastopajo pred nami samimi, četudi so abstraktni. 

Osvobodi jih, ko jih naslika in svobodo ponudi tudi nam.

Prijazno vabljeni!