Povezanost z naravnim okoljem je za mnogo umetnikov v smislu umetniškega dela ključnega pomena, za nekatere je najpomembnejši vir idej tudi urbano okolje, za Marka Tuška pa oboje. Tam namreč čakajo deli njegovih slik, tako rekoč sestavni deli platen, ki jih predelane ali kar take kot jih najde, združi v umetninah.

Da ne bo pomote: to ni sestavljanje v tri krasne, ampak je izjemno kreativno in občuteno delo, s koreninami v njegovem osebnem okolju in študijskem času, ki ga je ob izteku določilo.

Marko se je posvetil v kreativnost stvari, ki so ga – ne samo umetniško, slikarsko zgradile, temveč mu v kreativnem delu bolj kot to, omogočajo njegovo osebno rast, ki daleč presega ustvarjalno delo. Vsak umetnik ima svojo kreativno pot in zgodbo, ki ga pojasnjuje in hkrati določa; Markova je zares izjemna. Izjemna zaradi vdora stvari v slikovno polje, pa ne samo tja: v svetlobo, materialnost slike, barve, sence in predvsem v izjemne kompozicije, ki nastajajo še onkraj robov platna ali formata slikovne opne.

Kar naenkrat, v resnici pa že dolgo, Markove slike – četudi za svoje bivanje potrebujejo steno in tla, posegajo v prostor. Fantastični sestavi, pogosto oblečeni v sinjo kožo, delujejo kot hologrami v realnem prostoru. Marko s pretanjenim občutkom do predmetnosti sestavlja poetične in dovršene celote, iz katerih veje mojstrstvo obvladovanja materialov, predvsem pa kombinacije prostora, reliefa in slike.