Vsakič, ko zagledam naslov te razstave, se spomnim na besedno zvezo v eni najlepših slovenskih borbenih pesmi, tisti, ki o bližajočem se koncu poje na neopisljivo poetičen način: … »glej, kako globoko je nebo« …, ki jo je napisal Karel Destovnik Kajuh. Na nek čuden in smiseln način sta povezani in opisujeta isto neskončnost, o kateri govori tudi Marko Glavač skozi svoje kiparstvo.
Marko predvsem preizkuša svoj in naš odnos do prostora, ki nas obdarja z izjemnimi naravnimi danostmi, v katerih se sam počuti kot riba v vodi. Narava, v kateri je najraje, mu predstavlja numinozno izkušnjo in izjemno ravnotežno silo, s katero najpogosteje ne znamo ravnati, zato ona ravna z nami. Daje nam obilje vsega, po našem skrajnem in nerazumnem razsipniškem pišmeuhovstvu pa nam vrača ravnotežje stvari, ki bi nam moralo takoj upogniti glave v široko sprejemanje in globoko izkušnjo.
Umetniško izkušnjo nam Marko ponudi na vsakemu razumljiv, sodoben način: interaktivno, z digitalijami in interaktivno tehniko; ter na klasičen način: s kiparskim modernizmom prastarih kiparskih materialov v neposredni govorici in simbolizmu. Oboje skupaj je zanimiva celota, ki nam postavlja več vprašanj kot daje odgovorov in na skrajno resen način razglablja o pomenih stvari, odnosu do okolja in narave, v našem kaotičnem, slabo premišljenem bivanju.
Z veliko humorja in na kiparski način – zato ker v tem uživa – nam ponudi kipe vrhunske izdelave in razmisleka; med njimi je tudi vesoljska sonda, ki je po dolgem kroženju v orbitah neznanega pristala v Kočevju, na robu pragozda. Ta izjemna najdba njegovega iskrivega in globokoširokega intelekta je prapodoba aktualnega časa.
V njej sobivata sintetična in materialna realnost kot metonimiji aktualne civilizacije skozi Markovo percepcijo. Zlasti sintetična na nas premočno in usodno vpliva, ker je hitra in sestavljena iz kratkih jedrnatih, hipno pozabljenih sporočil, razpršenih v času. Materialno, analogno realnost pa v edini možni in arhetipski obliki – jajcu – počasi dojemamo in z radovednostjo posvojimo, ker zaradi svoje oblike postaja pribežališče in umik v varnost.
Razstava prinaša izjemno izkušnjo širine novega, svežega kiparstva, ki nam v celoti in detajlih nudi užitek in globoko interpretacijo sodobnega sveta, hkrati pa nas vabi v resno meditacijo o tem, kar se z nami dogaja.