»Žalost je nekaj edinstvenega in osebnega, osamljenost pa je stvar vsega človeštva.«

Taeko živi mirno življenje z možem Jirom in malim Keito, šestletnim sinom iz svojega prejšnjega zakona. Po tragični nesreči se v njeno življenje nepričakovano vrne dečkov biološki oče, o katerem že leta ni bilo glasu. Da bi se spoprijela z bolečino in občutkom krivde, se Taeko odloči pomagati temu gluhemu in brezdomnemu moškemu … Družinska zgodba, pripovedovana v režiserjevem značilnem grenko-sladkem tonu, raziskuje temi izgube in osamljenosti skozi portret ženske, ki išče nov smisel v svojem življenju.

»Pesem Love Life Akiko Yano sem prvič slišal pri dvajsetih letih in takoj me je očarala. Pozneje sem jo poslušal še velikokrat in začel sem razmišljati, kako bi jo najbolje prenesel v filmski medij. Potem mi je prišla na misel zgodba o zakoncih z majhnim otrokom, ki ne moreta deliti žalosti ob izgubi. Besedilo pesmi ‘Ne glede na razdaljo med nama mi nič ne more preprečiti, da bi te ljubil’ si lahko razlagamo na različne načine. To mi je bilo v velik navdih. /…/ V vsakem filmu skušam izraziti svoje občutke in stališča o precej velikih temah in čustvih. Tokrat sta bili v središču ljubezen in osamljenost. Po mojem mnenju je človek v osnovi osamljen, kljub družini, religiji ali kateri koli drugi skupnosti. Zakaj torej takšen naslov? Ker menim, da svojo osamljenost lahko povežemo z osamljenostjo nekoga drugega in ustvarimo odnos, temelječ na ljubezni.« Koji Fukada

»Ljubiti življenje je neizrekljivo tragična in boleča drama o zapletenih življenjih; film, ki skrajni obup prepleta s suho komedijo ter občutkom čustvene zbeganosti in kaosa; zgodba, ki svoj glavni ženski lik – in nas, gledalce – osupne s povsem nepričakovanim zaključkom zunaj Japonske, v Južni Koreji. S shakespearjevskim terminom bi delu lahko rekli filmska ‘problemska igra’. /…/ Nežnost in žalost tu obstajata hkrati s čudnim občutkom za absurdne, nezaslišane in neokusne preobrate, ki jih lahko ponudi življenje: film vas bo morda spomnil na misel Georgea Bernarda Shawa: ‘Življenje ne preneha biti smešno, ko ljudje umrejo; ravno tako kot ne preneha biti resno, ko se smejijo.’ Pred vami je bogat, raznolik filmski obrok.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Film /…/, ki spominja na najboljša dela Hirokaza Koreede, najde možnosti za odrešitev in ozdravitev sredi bolečine in trpljenja svojih likov.« Sara Merican, Sight & Sound

»Globoko ganljiva melodrama, pripovedovana z glasnostjo pritajenega šepeta, predstavlja velik preboj za režiserja /…/, ki je našel popolno zgodbo za svoj pronicljivi, čeprav odmaknjeni slog. V tem smislu se ne zdi naključno, da film govori o razdalji – natančneje: o razdalji med ljudmi, ki iščejo bližino drugega po tragediji, zaradi katere so se znašli daleč stran od samih sebe. /…/ Čeprav je v filmu veliko ostro napisanih intimnih pogovorov, številni izmed najbolj ganljivih trenutkov (in prav vsi najbolj zgovorni) temeljijo na nekakšni čustveni geografiji. Na primer ko začne Park po deložaciji spati v praznem stanovanju nasproti Taeko in Jira, ko se starša slednjega odselita iz mesta. Ali pa ko odsev sončne svetlobe osvetli Jirove oči z druge strani dvorišča. Ali pa prizor, v katerem opazujemo Taeko govoriti z nekom zunaj kadra, medtem ko se zmešnjava njenih čustev preliva prek jasnih meja, ki naj bi jih postavili okoli njiju. /…/ Liki v Fukadovem – kljub tragični premisi – blagem in iskrivem filmu se /…/ nazadnje soočijo z distanco, ki so jo ustvarili med seboj in drugimi. Ni treba zapustiti ljudi, vztraja Fukada z milino, ki nas skorajda prisili, da odvržemo oklep /…/. In vsakič, ko Taeko pogleda prekinjeno družabno igro Othello, ki je Keita nikoli ne bo mogel dokončati, se nam zazdi malce lažje ljubiti življenje.« David Ehrlich, IndieWire

»Film Ljubiti življenje govori o osamljenosti, čustveni odmaknjenosti in (pomanjkljivi) komunikaciji, toda omenjenih tem se loteva z dobrodošlo, čeprav begajočo lahkotnostjo, razkrivajoč absurdnost družinskega življenja.« Lovia Gyarkye, The Hollywood Reporter

»V tej čustveno siloviti japonski drami /…/ se zvrstijo pomembni osebni dogodki: poroka, ponovna združitev, ljubezenska afera in predvsem smrt. Toda merilo, v katerem deluje Fukada – tako v vlogi scenarista kot režiserja – je tako premišljeno intimno, da se velika doživetja zdijo mikrokozmična, drobni trenutki pa imajo gromozansko moč.« Elizabeth Weitzman, The Wrap