Ameriška nevroznanstvenica Lisa Genova je leta 2007 objavila roman, v katerem je opisala, kako je pojav zgodnje Alzheimerjeve bolezni spremenil življenje lingvistke Alice Howland, ugledne univerzitetne profesorice. Alice je bila pri skoraj petdesetih na vrhuncu znanstvene kariere, imela je odrasle otroke in uspešnega moža. Ko je začela pozabljati besede in se izgubljati na vsakdanjih poteh, se je začelo tudi njeno dolgo potovanje v neznano. Leta 2013 je režiserka in igralka Christine Mary Dunford priredila roman za oder. Besedilo spremlja stopnjevanje bolezni in ob težkih preizkušnjah Alice in njenih najbližjih govori tudi o tem, da se življenje nadaljuje in da ni v njem nič samoumevno. Ob soočenju z neznanim smo vsi krhki in ranljivi, obenem pa bolj dojemljivi za nova, marsikdaj presenetljiva spoznanja. Po romanu so leta 2014 posneli tudi filmsko uspešnico in igralka Julianne Moore je za vlogo Alice prejela številne nagrade, med njimi oskarja.

»Kaj je človek brez lastnega spomina; je to še človek? Kako najti uteho v ostalinah, ki jih zagotavlja telesna lupina, medtem ko je jasno, da je notri ostala le črna praznina? Predstava ne ponuja poučnih nasvetov in utopičnih rešitev, njena pomembnost in pomenskost se oblikujeta v natančni in pogumni razgrnitvi življenjske ločnice med staro (zdravo) in novo (bolno) normalnostjo. Precizno izpisano besedilo v agilni uprizoritvi in subtilnem utelešenju likov daje dragocen vpogled v stiske ne le tistega, ki je bolan, ampak tudi tistih, katerih življenje zaradi posledic bolezni bližnjega postaja bolečina.« Kaja Novosel, Sigledal