Cédric Kahn uprizori sojenje francoskemu levičarskemu revolucionarju Pierru Goldmanu, ki je potekalo leta 1975 v Parizu. Goldman je bil obsojen večih ropov in bil kasneje umorjen v skrivnostnih okoliščinah. Film je odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev v Cannesu in osvojil cezarja za najboljšo moško vlogo.

»Politični aktivist, oboroženi ropar, literarna ikona, otrok holokavsta … Sojenje Pierru Goldmanu je svet zase; primer, ki je veliko večji od sodne dvorane. Smo sredi sedemdesetih let. Revolucionarni ideali prejšnjega desetletja se podirajo. Tako kot sojenje OJ Simpsonu ponuja pogled v Ameriko devetdesetih let, sojenje Pierru Goldmanu predstavlja okno v Francijo sedemdesetih. Ideale šestdesetih je zrušila družba, ki se je vrnila k imperializmu in kapitalizmu ter obrnila hrbet revoluciji. Podobno kot pri OJ Simpsonu je šlo tudi pri Pierru Goldmanu za politizacijo pravnega primera, ki so jo zaznamovala družbena in ideološka vprašanja – in ta smo skušali raziskati v filmu. /…/ Pierra Goldmana sem odkril pred približno petnajstimi leti, ko sem prebral njegovo knjigo Souvenirs obscurs d’un juif polonais né en France. Ni me pritegnila Goldmanova nedolžnost, temveč njegova izjemna raba jezika: slog, dialektika, miselni proces. Pomislil sem, da je treba s knjigo nekaj narediti – na filmskem platnu.« Cédric Kahn