Letošnja bera odličnih likovnih razstav v Galeriji Domžale, se zaključuje z veliko češnjo na torti: razstavo oblikovalke, fotografinje in videastke Emine Djukić, ki nam ponuja brezčasen uvod v poletje.

Razstava njenih del nas najprej spomni na tisto, kar mnogi med nami od pregorelosti željno in vse leto pričakujemo, tako rekoč – komaj čakamo: dopust. Kdaj je bil nazadnje? In : česa si na dopustu najbolj želim? Mogoče tudi: kateri trenutki me najbolj napolnijo, a jih kmalu po prihodu domov spet pozabim?

To je: BREZČAS.

Brezčas, ki ga preživimo z doživljanjem elementov stvarstva, v njihovem nenehnem spreminjanju in preoblikovanju, brezčas, ki nam v svojem neskončno vztrajnem, ponavljajočem ritmu bivanja, zrcali vse nesmisle našega drvečega življenja. Pobrusi in zgladi naše čute, da so spet prožni, spočije nam dušo z valovanjem, z nenehnim izpiranjem in bibavico, ki je niti brezčas ne more zmotiti.

Emina nam nudi uvod v samo naš čas; v samo naš oseben in hkrati skupen brezčas, preko trenutkov, ki jih opazi kot pomembne, neizbrisne. Kot tiste, ki nas določijo in nam vsakič dajo možnost, da se spremenimo, ker tega nikoli zares ne naredimo. Kot da brezčas vé, česa nismo zmožni.

Njeni ujeti trenutki so tudi naši, ali pa predvsem naši, ker se skladajo s tistim globoko v nas: tistim mirom in brezčasom, ki mu tako dolgo, kot je dolgo naše bivanje na tem svetu, nočemo podleči in se s tisočerimi izgovori izmotavamo, v glavnem pa zato, ker je svet poln neverjetnih prividov in čudovite narave in umetnosti…, ki jih hočemo še in še in še.

Kako je videla in ujela vse te prave trenutke in kako jih je šele spravila v nas, kot da je brezčas ulovljiv ali pa, kot da ga lahko prevrtimo nazaj? Prav v tem je njeno veliko mojstrstvo, njena velika magija: v na videz nepomembnem dogodku, je najprej odkrila veliko željo, ki jo je odvedla v brezčas, ta pa ji je povedal smer in pokazal način, kako naj gleda, da je bleščava iluzij ne odvrne od cilja. Iz fotografij – ali bolje – zaustavitev časa, je sestavila natančne zemljevide brezčasa, ki nas vodijo v njegovo bistvo, da bi tam srečali – sebe.

Našla je vhod in stavbo, ki je ni; celo posnela ju je, da bi skozi iluzijo povedala o brezčasu, njegovem krhkem telesu na stiku vseh elementov stvarstva, o njegovi silni moči v neskončnem trajanju, narejenem iz kratkih sekvenc, ki Vas bodo, če boste to dovolili, pripravili na samo Vaše poletje, na Vaš brezčas.

Prijazno VABLJENI!