... sem slišal, ko sem se ravno motovilil iz gneče pri Pantheonu, on pa je v zanosu z nalivnikom drsel po papirju.
V takih trenutkih nam je takoj jasno, da gre za posvečen čas, za čas vsrkavanja prizora in hkratnega beleženja v skicirko. Vmes se dogajata on in kozmos, z vsemi prepleti in vozli, vse do tistega naslovnega poziva, … mi zdaj gremo, ne mislimo te več čakat'!
Ne boste verjeli: v tujini, naključno in spontano sva se srečala večkrat, kot doma, pa čeprav delava v isti ustanovi. In sem ga opazoval, kako je strastno risal starodavni tempelj, udobno ležeč z vso pezo let in neštetih dogodkov, ki so se mu v eonu motovilili tam okoli, vključno s tem risarskim …
To, kar riše Domen, v resnici niso risbe prostora in arhitekture, čeprav so korenine tega početja globoko tam; to so impresije emocij, ki se zgodijo, ko lovec na dogodke in podobe uzre prizor, v katerem se je vse zložilo nekako prav. Zrak je prav dišal, ker je bilo ravno po zgodnjepomladanski plohi, predvečer je bil mehak, na nič drugega ni bilo potrebno misliti, kot samo ujeti ugodje poti, dogodkov, prostora, stavb ali ambienta nasploh ... včasih tudi s čašo neverjetne tekočine z ljubljeno osebo v niši tega življenja.
Ob vsem tem početju je pomemben moment, ko je risba v celoti na papirju in ni več kaj dodati ali odvzeti, ko po boccacciovsko samo še nalivnik zapre in skicirko z dragocenostjo pospravi, da bi jo v neki drugi intimi spet odprl in podoživel nekaj tistega, kar se je med risanjem zgodilo.
Vsekakor to ne more biti fotka tistega momenta, ampak samo risba, ki je risarja osebno vtkala v drugo trajanje.
Tu s strani in samoumevno vstopijo še risarska rutina, proporci in kompozicija na skoraj prazni belini papirja, za moč pa še majhni, a pomembni detajli: virtuozen petelin na vrhu zvonika, nerodno odlomljen kos zidu ali meglica, ki jo je lahen pršec odpihnil čez prizor.
Povečave teh zarisov, v katere zremo na razstavi, so take zato, ker nas hočejo prepričati z velikostjo – prav tako, kot je ambient v hipu prepričal Domna v tistem pravem momentu. Nenavadnost postavitve razstave nam potrdi lebdenje motivov in njihova pritrjenost v nebo, saj spomini zares so taki, četudi ozemljeni s črtami v belino papirja.
Pustite se zvabiti v popotno skicirko, obiščite Galerijo!
Prijazno vabljeni!
Jurij Smole, akad. kipar
