Triptih o moči, nadzoru in svobodni volji, v katerem človek brez izbire skuša znova prevzeti nadzor nad svojim življenjem; policist podvomi o identiteti soproge, ki se po dolgem času vrne domov; članica kulta išče žensko s posebnimi močmi … Pionir grškega »čudaškega« vala Yorgos Lanthimos se po velikem uspehu Najljubše in Nesrečnih bitij vrača k svojim koreninam. Film je Jesseju Plemonsu prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu.

Yorgosa Lanthimosa (1973) uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Njegov celovečerni prvenec Kinetta (2005) je bil prikazan na festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale. Mednarodno slavo mu je prinesel drugi celovečerec Podočnik (Kynodontas, 2009), za katerega je prejel nagrado posebni pogled v Cannesu in nominacijo za tujejezičnega oskarja, pa tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Sledili so filmi Alpe (Alpeis, 2011, nagrada za najboljši scenarij v Benetkah), Jastog (The Lobster, 2015, nagrada žirije v Cannesu in evropska filmska nagrada za scenarij), Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, nagrada za najboljši scenarij v Cannesu), Najljubša (The Favourite, 2018, velika nagrada žirije in nagrada za najboljšo igralko v Benetkah ter oskar za najboljšo igralko) ter Nesrečna bitja (Poor Things, 2023, zlati lev v Benetkah in štirje oskarji).

»Film govori o veri in njeni odsotnosti. O ljubezni in njeni odsotnosti. O naših ljubljenih in njihovi odsotnosti.« Efthimis Filippou

»Zanimivo se mi zdi opazovati ljudi, ki mislijo, da imajo nadzor nad svojim življenjem, da se lahko svobodno odločajo. Toda ko svobodo nazadnje dobijo, se z njo ne znajo soočiti in jo le stežka obvladajo. Film je mikrokozmos resničnega življenja. Govori o tem, kako ljudje, ki na videz nimajo nobene moči, nadzorujejo tiste, ki se na prvi pogled zdijo veliko močnejši. /…/ Gre za človeško stanje, za človeško vedênje. Za identiteto in nadzor ter željo po pripadnosti, željo po svobodi.« Yorgos Lanthimos

»Ko smo obsojeni na propad, nam ostane le smeh. Gre skoraj za humor eksistencialne groze. Obupano skušamo preseči svoje človeške težave – to pa pogosto deluje smešno, ker je nemogoče.« Jesse Plemons

»Liki so v marsičem povsem različni, a rdečo nit sem našla v ravnovesju med željo po ljubezni, sprejetosti in nadzoru ter željo po svobodi in neodvisnosti – pa čeprav s slednjima tvegamo izgubo ljubezni.« Emma Stone

»Yorgos vzame dinamiko romantičnega razmerja, kot je zakon, in jo prenese na poslovni odnos med dvema moškima. Družbene konvencije, ki smo jih sčasoma ponotranjili, nam pokaže v drugačnem kontekstu. Zaradi objektivnosti in distance zagledamo stvari v povsem novi luči. Vidimo lahko ironijo in slepoto. Včasih določene norme sprejmemo preprosto zato, ker nam jih je vsilila družba.« Willem Dafoe

»Pranje možganov, pohaba, umor in samožrtvovanje na prvi pogled ne zvenijo kot teme za komedijo, toda Lanthimos se prav podlo zabava med spletanjem zgodb okoli motiva zatiralske ljubezni in različnih oblik nesvobode. Vedno bolj absurden scenarij in cela množica čudaških detajlov poskrbita, da zgodba nikoli ne zdrsne v lagodni naturalizem, ampak do konca ohrani svojo nadrealistično ostrino. /…/ Vsej navidezni brezbrižnosti navkljub pa je film tudi smrtno resen razmislek o številnih načinih, kako lahko prijaznost postane okruten in sprevržen gospodar v razpadajoči družbi, ki je izgubila svoj moralni kompas.« Ela Bittencourt, Sight and Sound

»Novica za vse, ki ste se spraševali, kam je po petih oskarjih, zlatem levu, rdečih preprogah in kostumskih zabavah za Najljubšo in Nesrečna bitja izginil Yorgos Lanthimos iz Podočnika: glej ga zlomka, spet je tu! In prav nič prijateljsko ni razpoložen. Duhovni vodja grškega čudaškega vala se je ponovno združil s scenaristom Efthimisom Filippoujem, da bi ustvaril skrajno begajoč, globoko vznemirljiv, mračno sprevržen niz ohlapno povezanih zgodb, ki uspejo biti groteskno zabavne in čudno vznemirljive.« Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Absurdnost v središču zgodbe je zgolj popačen odsev absurdnosti resničnega sveta; načinov, kako drugim dovolimo, da nadzorujejo naše vedenje, dejanja in prepričanja.« Bilge Ebiri, Vulture

»Veselo nepriljudna Dejanja usmiljenja, posneta z ‘majhnim proračunom’ v dolgem postprodukcijskem procesu Lanthimosovih ekstravagantnih, z oskarjem nagrajenih Nesrečnih bitij, hočeš nočeš delujejo kot alergična reakcija na mainstream uspeh, ki ga je režiser užival – ali pa vsaj finančno izkoristil –, odkar je leta 2015 z Jastogom z grščine presedlal na angleščino. Nenehno zanimiv, redko prijeten ter nekako pridušen in pretiran hkrati – ta skoraj triurni [film] je veličasten spomenik človeški ljubezni, ki ne pokaže skoraj nobenega zanimanja za to, ali ga bomo imeli dejansko radi.« David Ehrlich, IndieWire

»Film je tudi nekakšna oda eksperimentalnemu gledališču, saj se zdi, kot bi gledali dobro utečeno igralsko družino, ki lahko v hipu smukne v različne vloge in preobleke. In ali niso igralci na svoj nenavadni način nekakšni bogovi – sposobni ustvariti vtis vsemogočnosti, nas hipnotizirati s svojim glasom in gibi, omamiti s svojo karizmo.« David Jenkins, Little White Lies

»Generaciji, za katero se zdi, da je videla že vse, Lanthimos in njegovi kolegi (režiserji kot Ari Aster, Alex Garland in Robert Eggers) prinašajo obljubo presenečenja. In to je morda tudi edini način, kako Lanthimosov najnovejši film zadovolji kakršnakoli pričakovanja: na nobeni točki Dejanj usmiljenja se gledalec ne more pretvarjati, da ve, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Ta dolgi, nadvse izvirni film, navdušujoč in hkrati mučen, kljubuje konvencionalni logiki, da bi ponudil absurdističen pogled na sodobno družbo.« Peter Debruge, Variety

»Tistim, ki Lanthimosu očitajo, da je brezdušen režiser, pogreznjen v svoj budoarski sadizem, Dejanja usmiljenja dokazujejo, da je glavni cilj njegovega dela prikazati človeka kot ranljivo bitje, pripravljeno storiti vse, da bi bilo ljubljeno. V tem trpkem, z vitriolom prepojenem triptihu, strukturalistični reviziji filmskega omnibusa, v kateri vsaka epizoda odmeva naslednjo – na koherenten in hkrati presenetljiv način – in ki grškega režiserja znova razkrije kot odličnega režiserja igralcev (Plemons – kralj), je ljubezen zapor, iz katerega nihče noče (ali ne more) pobegniti.« Sergi Sánchez, Fotogramas

»Lanthimos /…/ je prepričan, da je tisto, kar se nam zdi banalno, v resnici vse prej kot to. /…/ Kaj če najbolj očitna krutost ne bi bila nič drugega kot najvišji izraz ljubezni? Kaj če ne bi poznali druge svobode, kot biti v verigah? Kaj če bi bila vera zgolj posledica najbolj rigorozne logike? In tako naprej. Vse to morda zveni absurdno, trivialno in arbitrarno, a prav za to gre: pred nami je goreč slavospev banalnosti vpričo domnevno resnih stvari. Kaj če dobrota, ponižnost in potrpežljivost – tako zelo cenjene vrline – niso nič drugega kot /…/ pompozni izgovori nemočnih, zlobnih in strahopetnih?« Luis Martínez, El Mundo

»[Film] prinaša teater poniževanja in krutosti, ki ga nismo bili vajeni od Lanthimosove grške faze. /…/ Da, to je bête noire letošnjega festivala v podobni meri, kot jih je pred leti na Azurno obalo serijsko pošiljal stari mizantrop Lars von Trier.« Simon Popek, Dnevnik