Mangold biografira zgodnje obdobje Boba Dylana v New Yorku, od prvih dni, ko je leta 1961 iz Minnesote prispel v New York, da bi obiskal bolnega Woodyja Guthrieja, do znamenitega koncerta na folk festivalu v Newportu leta 1965, ko je občinstvo in organizatorje šokiral z električnim nastopom. Glasbena drama o vzponu »glasu generacije«, v kateri vse Dylanove pesmi odpoje igralec Timothée Chalamet, v ospredje postavi zvezdnikovi zgodnji zapleteni romantični razmerji s Sylvie Russo in Joan Baez, pa tudi njegov odnos z oboževalci in mediji, ki se jim je izogibal v velikem loku.

»Ne čutim potrebe po opredeljevanju Dylana in vsega njegovega opusa za vse čase. To naj oriše bodisi drug film bodisi drug pisec Spregovorim zgolj o trenutku, ko je vzcvetel, se opolnomočil in zatem ubral novo pot.« James Mangold