Nova Anglija, 1970. Paul Hunham, zlovoljni in vsesplošno osovraženi profesor antične zgodovine, je med božičnimi počitnicami prisiljen ostati v kampusu, da bi nadzoroval dijake, ki za praznike ne gredo domov.

nagrada National Board of Review za najboljši izvirni scenarij, najboljšega igralca, najboljšo stransko igralko in enega najboljših filmov leta; nagrada AFI za najboljši film leta; zlata globusa za najboljšega igralca in stransko igralko v muzikalu ali komediji

»Sem velik ljubitelj kinematografije sedemdesetih let. Hotel sem posneti film, ki bi se približal mojemu občutku, ko gledam dober film iz zgodnjih sedemdesetih. /…/ To so bile dobro napisane, človeške, zanimive, večplastne, vznemirjujoče zgodbe – in če so imele sentimentalen učinek, je bil ta zaslužen, ne vsiljen. /…/ V nekem smislu se že vso svojo kariero trudim snemati filme iz sedemdesetih let, tokrat pa sem hotel narediti korak naprej in ustvariti iluzijo, da je bil film dejansko posnet takrat. /…/ Ogledali smo si Ashbyjeve filme Poslednja naloga, The Landlord, Harold in Maude ter Bogdanovichev Papirnati mesec; da bi začutili njihov ritem, pozornost do podrobnosti, teksturo fotografije in scenografijo. /…/ [S Paulom Giamattijem] imava podobno senzibilnost in se instinktivno strinjava, kakšen film snemava. To sem začutil že pred dvajsetimi leti pri Stranpoteh in to sem začutil tudi tokrat. Zame kot režiserja je popoln nosilec tona. Komične prizore zna odigrati na dramatičen način, dramatične pa z močnim komičnim nabojem. In če bi filme snemal dovolj hitro, da bi lahko imel igralca, ki bi bil moj alter ego, bi bil to on.«

– Alexander Payne

Alexander Payne se je rodil leta 1961 v Nebraski kot potomec grških priseljencev. Po študiju zgodovine in španske literature na Univerzi Stanford je magistriral iz filmske režije na univerzi UCLA. Leta 1996 je posnel svoj prvi celovečerec, provokativni prispevek k ameriški debati o splavu Državljanka Ruth (Citizen Ruth), tri leta pozneje pa Volitve (Election, 1999), srednješolsko politično satiro, prirejeno po istoimenskem romanu Toma Perrotte. Film je navdušil kritike, režiserju pa prinesel sloves enega najbolj pronicljivih satirikov v sodobnem filmu. Leta 2002 je bila v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu premierno predvajana njegova komična drama po romanu Louisa Begleyja Gospod Schmidt (About Schmidt), kasneje nagrajena z zlatim globusom za najboljši scenarij. Oba Paynova naslednja filma, Stranpota (Sideways, 2004) in Potomci (The Descendants, 2011), sta prejela oskarja za najboljši prirejeni scenarij ter poleg drugih tudi nominaciji za najboljši film in najboljšega režiserja. Sledil je film Nebraska (2013), ki je Bruceu Dernu prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, nominiran pa je bil za šest oskarjev, tudi za najboljši film. Pri nas smo si nazadnje lahko ogledali Krčenje (Downsizing, 2017) z Mattom Damonom v glavni vlogi. Bartonova akademija je režiserjev osmi celovečerec in po Stranpoteh njegov drugi film s Paulom Giamattijem.

»Paul Giamatti – igralec, ki ga ni mogoče primerjati z nobenim drugim v zgodovini človeštva, v nobenem mediju /…/. Eden Paynovih najboljših filmov.«

– Bilge Ebiri, Najboljši filmi leta 2023, Vulture

»Bartonova akademija je elegantna in filmična, hkrati pa ostaja zakoreninjena v zapleteni in pogosto nelagodni resničnosti človeškega vedênja; kombinacija, ki je žal ne vidimo več tako pogosto, kot bi jo morali. Film je postavljen v sedemdeseta in oblikovan, kot bi bil dejansko posnet v tistem obdobju; času, ko sta zgoraj omenjeni lastnosti pogosteje hodili z roko v roki. Zaznamujejo ga tri doživeto odigrane vloge, ki bi lahko nastale tudi v tistem času: /…/ liki so tako dobro zasnovani in realizirani, da lahko začutimo njihova življenja pred in po filmu; živijo naprej, ne glede na to, ali jih vidimo ali ne. /…/ Film nas navda z občutkom topline, ki nas greje še toliko dlje, ker vemo, kako mrzel lahko postane svet.«

– Benjamin Lee, Najboljši ameriški filmi leta 2003, The Guardian

»Zaplet, ki bi zlahka deloval šablonsko /…/, namesto tega navduši na vseh ravneh. Film se začne kot melanholična značajska študija, prepričljivo preide v buddy komedijo, nato pa zavije v temačnejše čustvene vode ter se zaključi z grenko-sladkim pridihom melanholije. /…/ Kot da bi sedel v enem od zakajenih minipleksov iz mojih najzgodnejših filmskih spominov. /…/ Eden Paynovih najboljših.«

– Dana Stevens, Najboljši filmi leta 2023, Slate

»Potem ko vam bo Bartonova akademija v spomin priklicala Društvo mrtvih pesnikov ali pa določene filme iz sedemdesetih, na primer The Paper Chase, se bo morda tudi vam zazdelo, da ste videli na glavo obrnjeni Rushmore Wesa Andersona /…/. To je Paynov prvi film, ki se dogaja v preteklosti. /…/ Vendar se ne zdi, da bi obtičal v njej. Payne nas ne zaklene ven, ampak nam dovoli vstopiti, podobno kot – domnevam – med šolskim letom počne Paul Hunham, ko obuja k življenju starodavne civilizacije.«

– Wesley Morris, The New York Times

»Hollywood že dolgo pripoveduje zgodbe o ‘improviziranih družinah, ki se nečesa naučijo’, toda zakaj potem Bartonova akademija deluje tako sveže? Verjetno zato, ker je minilo že toliko časa, odkar je katera teh zgodb delovala tako resnično. /…/ Bartonova akademija je dosledno inteligenten in zabaven film o ljudeh, podobnih tistim, ki jih poznamo; zanje ni težko navijati. Največji dosežek filma ni v tem, kako zlahka se bomo prepoznali v Paulu, Angusu ali Mary, pač pa v tem, da bomo kanček sebe našli v vseh treh.«

– Brian Tallerico, RogerEbert.com