Filip Mramor, Svit Stefanija in Daniel Petković nam pod režijskim vodstvom Jerneja Potočana predstavljajo svoja mladostna doživetja in se sprašujejo ali bi bilo kaj drugače, če se stvari ne bi zgodile tako kot so se.

"Samo še enkrat gremo spat" skozi princip »metuljevega učinka« (ang. butterfly effect), raziskuje kaos spominov, ki so ostali za nami – v nas, ter išče tisti metuljev zamah kril v naših preteklostih - v nas, ki je povzročil orkan naše sedanjosti. Tisti metuljev zamah kril, ki bo postal orkan naše prihodnosti. Lahko sprožimo orkan na drugem koncu sveta, ko v predstavi zamahnemo s krili? Lahko gledališče zamahne s krili in vpliva na svet? "Samo še enkrat gremo spat" izkazuje neumorni zagon upanja, ki ga teža današnjega dne nikakor ne more ustaviti. Vsi trenutki preteklosti, ki smo jih doživeli, so bili sestavljeni iz drobcev načrtnih in naključnih odločitev, ki so v svojem prepletu in sosledju skrojile naš danes, naš jutri. Vendar kaj bi se zgodilo, če bi namesto Medvedka Puja, kot majhni brali Jakca in fižolovo steblo? V kaj bi verjeli in kakšno življenje bi živeli, če pravljice nikoli ne bi imele srečnih koncev in če dobro ne bi premagalo zla? Bi se naša življenja in prihodnost odvila kaj drugače, če bi si prvi poljub izmenjali z nekom drugim? Če bi si prvo brazgotino prislužili na drugem delu telesa? Če nas pravljice ne bi pospremile v miren spanec, temveč v realnost v kateri živimo zdaj? Bi sploh imeli otroštvo? In če ne bi imeli otroštva, bi sploh lahko imeli prihodnost?

"Tik preden zaspim, imam pogosto občutek, kot da padam. Takrat se v zadnjem trenutku, preden padem v globok sen, zdrznem in prebudim. Počutim se kot, da res padam. Padam v spanec, ki je mogoče tako zelo globok, da se po padcu vanj, ne bom več nikoli pobral. Samo še enkrat gremo spat, pa bo vse drugače. Samo še enkrat gremo spat, pa bo vse kot je prav.  Samo še enkrat gremo spat, pa bomo vsi živeli v razglednici.” Jernej Potočan