triler / Verbrannte Erde / režija: Thomas Arslan / scenarij: Thomas Arslan / igrajo: Misel Maticevic, Marie Leuenberger, Alexander Fehling, Tim Seyfi, Marie-Lou Sellem, Katrin Röver, Bilge Bingül / 2024, Nemčija / distribucija: Fivia / 101’ / IMDb

Minimalistični krimič, postavljen na nočne ulice sodobnega Berlina, je prav takšen kot njegov glavni junak: redkobeseden, učinkovit in zelo zelo kul.

Poklicni ropar Trojan se po dvanajstih letih vrne v Berlin, da bi našel delo. A mesto se je spremenilo in Trojanovi stari stiki niso več uporabni. Zato mine nekaj časa, preden dobi dober posel: krajo slike iz muzeja. Pri ropu bo sodeloval z nekdanjim kolegom Luco, voznico Diano in računalniškim strokovnjakom Chrisom. Toda skrbno načrtovani rop kmalu uide izpod nadzora … Minimalistični krimič, postavljen na nočne ulice sodobnega Berlina, je prav takšen kot njegov glavni junak: redkobeseden, učinkovit in zelo zelo kul.

»Všeč so mi filmi o ropih, kadar so ti skrbno pripravljeni in izpeljani, z vsemi komplikacijami, ki sodijo zraven. To so zgodbe, v katerih ima delo glavnih junakov pomembno vlogo. Rad imam filme, ki zločinski posel jemljejo zelo resno in ga prikazujejo v vseh podrobnostih, na primer Rififi Julesa Dassina, Rdeči krog (Le cercle rouge) Jean-Pierra Melvilla ter Ulice nasilja (Thief) in Vročino (Heat) Michaela Manna. /…/ Trojan se je zavestno odločil, da ne bo del organiziranega kriminala. Zato ni gangster v klasičnem smislu. Je nekdo, ki skuša živeti po lastnih pravilih, z vsemi pripadajočimi težavami in odrekanji. In ker je poklicni zločinec, je njegov vsakdanjik seveda daleč od vsake oblike meščanskega življenja. Lik, kakršen je Trojan, nima referenčnih točk v smislu rednega dela, družine, stalnega prebivališča ali želje po lastnini. Nič od tega ga ne zanima. Pri delu je povsem sam s seboj. Čista prisotnost. /…/ Toda čeprav se giblje zunaj meščanskih norm in zakonov, skuša vzdrževati nekakšen lasten moralni kodeks.« Thomas Arslan

»Arslanu je uspel čudovit spoj minimalizma berlinske šole in žanrskega filma. V Požgani zemlji ni ene same odvečne besede, poganjajo jo pogledi in ne-pogovori, Berlin prikazuje le v njegovih najbolj neprijaznih, anonimnih ne-krajih, toda hkrati prinaša napetost in čustva ter analizo boja med delavskim razredom in turbokapitalizmom. /…/ Če želite videti nemško verzijo filma Vozi! (Drive), si oglejte Požgano zemljo!« Christian Ihle, taz

»Požgana zemlja dokazuje, da če osnove izpelješ brezhibno, za razburljiv in napet film ne potrebuješ velikega proračuna, zapletenih kaskaderskih podvigov ali hollywoodskih zvezdnikov.« Emma Kiely, Collider

»Način, kako režiser prikazuje svet zločina, je zelo daleč od epskosti, ki običajno zaznamuje žanr trilerja. Film je napet, toda njegov pristop je antiklimaktičen. [Niti najbolj dramatični prizori] ne temeljijo na pirotehniki. Požgana zemlja je izpraznjen balon in prav v tem je njegova veličina: v načinu, kako se Arslan loteva akcije. Ta nagnjenost k dejanjem namesto čustvom popelje film na izjemno plastičen teren; v svet senc, svet nočnih luči, gibanja, gest.« Violeta Kovacsics, Otros Cines

»Film, v katerem ni praktično nič glasbe in skoraj nobenih pogovorov (‘klepetav kot vedno’ o Trojanu sarkastično pripomni njegova posrednica), je narejen iz iste tkanine (bolje: jekla?) kot njegov glavni junak. Režiser ne izgublja časa in kar najbolje izkoristi posnetke in montažo, da bi prišel naravnost k bistvu. Rezultat je oster kot britev – tako kot le najboljši filmi noir.« Erwan Desbois, International Cinephile Society

»Arslan je ustvaril še eno obvladano in elegantno delo, ob katerem so bolj hrupni in hektični hollywoodski filmi o ropih videti absurdno. /…/ Melvillovi liki so se nenehno spopadali z vprašanji prijateljstva, zaupanja, osamljenosti in izdajstva; s temami, ki jih najdemo tudi v Požgani zemlji. Arslan razume, kako se spopasti s temi osnovnimi človeškimi dilemami, obenem pa zna občinstvo vse do zadnje minute držati na robu sedeža.« Susanne Gottlieb, Cineuropa

»Med ustvarjanjem Požgane zemlje se je režiser odločil posneti še tretji del, s katerim bo zaključil trilogijo kriminalnih filmov, ki v nemški kinematografiji nima drugega precedenta kot zelo drugačno serijo kriminalk Fritza Langa o doktorju Mabuseju. Z dvema že posnetima mojstrovinama ima Arslan tako realne možnosti, da ustvari kriminalni triptih, ki bo prestal preizkušnjo časa; delo, ki bi ga kljub pripovednim, estetskim in kulturnim razlikam lahko primerjali tudi s trilogijo Andrewa Laua in Alana Maka Infernal Affairs (2002–2003). /…/ Absolutni vrhunec letošnjega Berlinala.« Marco Abel, Senses of Cinema