Stari oče Andrine Mračnikar je leta 1920 tako kot velik del slovenskega prebivalstva južne Koroške glasoval za to, da bi pokrajina ostala v Republiki Avstriji. To dejanje samoodločanja in demokracije bi lahko pomenilo izhodišče za sožitje v raznolikosti, kot je bilo slovenski manjšini tudi obljubljeno z zakonom. Namesto tega so koroški Slovenci danes na različne načine diskriminirani, slovenskega jezika pa v javnih prostorih že dolgo ni več slišati. Kako bo s tem čez trideset let, se sprašuje režiserka. Ali bo takrat sploh še kdo govoril slovensko? Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti? Kaj vse umira skupaj z jezikom? Spomin? Lastna zgodovina?
nagrade
Diagonale (nagrada občinstva); Kino Otok (otvoritveni film); Festival slovenskega filma Portorož (vesna za posebne dosežke); Cottbus (mednarodna premiera); nagrada Štigličev pogled Društva slovenskih režiserjev in režiserk za izjemno režijo
iz prve roke
»Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno: moja družina, moj ‘materni jezik’, izguba družinskih članov, izguba jezika in izguba spomina. Vendar pa moji dokumentarci ne govorijo le o uporu, saj že sami po sebi predstavljajo vrsto upora: upirajo se pozabi in izrinjenosti. Ljudi in zgodbe rešujejo pred popolnim izbrisom. Vračajo jih v kolektivno zavest, kamor tudi sodijo. Ker so del avstrijske, evropske in svetovne zgodovine. /…/
Na začetku leta 2017 se je obrnil name zgodovinar in univerzitetni profesor Oliver Rathkolb in me vprašal, ali bi me zanimalo snemanje dokumentarca o zgodovini Keutschacha/Hodiš. Takrat še ni vedel, da je to pravzaprav moj ‘domači kraj’; kraj, kjer sem odraščala in kjer še danes živi moja družina, ki jo pogosto obiskujem. Pri zgodovini Hodiš se mi je zdelo najbolj neverjetno in zanimivo, da je okoli leta 1910 še več kot 95 odstotkov prebivalcev govorilo slovensko in da večina sploh ni znala nemško. Malo več kot sto let pozneje je situacija ravno nasprotna: število tistih, ki še govorijo slovensko, je enomestno. Nič ne kaže, da je bila vas nekoč skoraj v celoti slovenska, prav tako pa ne dobimo vtisa, da slovenska narodna skupnost v Hodišah danes sploh še obstaja. Kraj je poseben tudi zato, ker nima krajevne table. Dvojezične krajevne table, ki so jo postavili leta 1972, kmalu zatem pa so jo med ‘ortstafelsturmom’ podrli nemški nacionalisti, niso več nikoli postavili nazaj. Politikom v preteklih petdesetih letih ni uspelo popraviti krivice iz preteklosti in uveljaviti pravice, ki manjšini pripada po državni pogodbi. Hodiše še danes nimajo svojih krajevnih tabel, imajo pa pozdravne table in smerokaze, a vse samo v nemščini. Izključno v nemščini so tudi vsi napisi na javnih stavbah. Vedejo se, kot da slovenska narodna skupnost ne obstaja.
Zgodovina Hodiš je po eni strani reprezentativna in značilna za vso južno Koroško, po drugi strani pa kraju manjka še marsikaj, o čemer sem prav tako želela spregovoriti. Na primer o uporniškem duhu slovensko govorečih študentk in študentov, ki se politično organizirajo in se skušajo boriti proti nezakonitostim v manjšinski politiki. Z letom 2020 se je bližala tudi stota obletnica koroškega plebiscita, ki se je zgodil 10. oktobra 1920. Bilo je jasno, da bo Koroška obletnico bučno praznovala in da bodo potekali tudi protesti. Upala sem, da se bo v tem jubilejnem letu v političnem smislu premaknilo kaj, kar bi koristilo nadaljnjemu obstoju in prepoznavnosti slovenske manjšine na Koroškem. Nazadnje pa se je zgodilo veliko manj od pričakovanega in tudi o tem pripoveduje film. /…/
Slovenski jezik je bil zame vedno zelo povezan z mojo babico. Z njo nisem mogla nikoli govoriti nemško, tudi če so bili v bližini ljudje, ki naju niso razumeli. Enako je danes z mojim sinom, ki je prišel na svet med ustvarjanjem filma: z njim ne bi mogla govoriti nemško, tudi če bi hotela. /…/
Politična in zgodovinska izhodišča se tako povezujejo z obletnico plebiscita – ko so nemška nacionalna združenja še posebej pogosto zakorakala na Koroško –, z babičino hišo ter z našo družinsko zgodbo, vse do mojega sina in prihodnjih generacij.« Andrina Mračnikar
portret avtorice
Andrina Mračnikar se je rodila leta 1981 v avstrijskem Halleinu ter odraščala v Ljubljani, Celovcu in Hodišah. Študirala je umetnostno zgodovino na Dunaju, režijo na ljubljanski AGRFT ter režijo, scenaristiko in dramaturgijo pri Michaelu Hanekeju in Walterju Wippersbergu na Dunajski filmski akademiji. Po številnih nagrajenih dokumentarcih je leta 2015 posnela celovečerni prvenec Ma folie, ki je poleg drugih priznanj prejel nagrado prvi koraki (First Steps) in avstrijsko filmsko nagrado za najboljšo stransko igralko. Film Verschwinden/Izginjanje je po kratkometražcu Andri 1924–1944 in dokumentarnem celovečercu »Korošec govori nemško« (»Der Kärntner spricht Deutsch«) tretji del avtoričine trilogije o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
odmevi medijev
»Film kot poziv proti resignaciji in za pogumno politično akcijo.« Diagonale
»Andrina Mračnikar /…/ je s filmom Verschwinden/Izginjanje uspela v 100 minutah tudi največjemu laiku predstaviti bistvo problematike koroških Slovencev. Upal bi si trditi, da s tem presega vse dosedanje filme s to tematiko, zato bi ga morali vključiti v čim več šolskih in drugih podobnih programov. Film, ki najde ravnovesje med emocionalnim okvirjem ter sistematično in natančno analizo /…/.« Miha Veingerl, Ekran
»Solze v kinodvorani med projekcijo filma Verschwinden/Izginjanje Andrine Mračnikar: ‘To se me čisto zares dotakne,’ pove ženska med pogovorom z občinstvom po premieri v Gradcu. Zahlipa, nekdo jo poboža po hrbtu. Mikrofon potuje naprej. ‘Kot nemško govoreča Korošica se nisem zavedala, kako težka je zgodovina koroških Slovencev,’ se zasliši nekaj vrst stran. Film je očitno dovolj pomemben, da bi sodil v učni načrt. S kristalno jasnim sporočilom in primernim jezikom za pošastno.« Katrin Fischer, Kleine Zeitung
»Kaj pomeni, če se jezik ne prenaša naprej? Če so ljudje že od zgodnjega otroštva diskriminirani na podlagi svoje identitete? Kako se je mogoče zoperstaviti? Andrina Mračnikar išče odgovore izhajajoč iz družinskih spominov in s pomočjo osebne, dvojezične spremljevalne pripovedi. Poučno, ganljivo in nežno obtožujoče delo sega od zanimivih zgodb, ki razlagajo slovenska družinska imena, do prikaza brezbrižnega odnosa koroških politikov.« Sabina Zeithammer, Falter
»Zelo oseben filmski esej, poln ganljivih trenutkov. /…/ Njegov presenetljivi uspeh (nagrada občinstva na festivalu Diagonale!) dokazuje, da se tudi v Lužici zelo aktualna tema dotika večinske družbe in samih temeljev demokracije.« Grit Lemke, Filmski festival v Cottbusu