»Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nenehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerni film
odmevi medijev
»Film, ki vseskozi beži, beži pred nečim ali nekom, pred samim sabo … Film, ki noče biti film, temveč opis, dnevnik poti, dni in življenj, ki so ušla, ki so ušli nadzoru, življenju samemu … Kar je, beži, a beži tudi tisto, česar ni, in v nobenem od njiju ni nič romantičnega, še posebej pa ne boga … Morda le čas, ki ga odšteva glasba, ko dominira nad begom … Odšteva? Šteje? Meri? Ne, uteleša, čeprav se zdi, da je čas nem, v tišini teče in porojeva in ugonablja oblike: bivanje sámo … /…/ Film, tako poln konkretnega, ki pa vseeno deluje kot abstrakcija, uprizarjajoča samo bistvo tega, kar je, bolje, njegov približek, ki pa ima pred sabo še neskončno dolgo pot … Do sebe … Film, ki se v samem sebi na tej poti po prostoru in času morda nekoč končno najde … Najde končno …«
– Blaž Lukan
»Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel Dziga Vertov. In film Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začel s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (‘Ko brez miru okrog divjam’) in končal z zadnjima dvema verzoma (‘in de ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje’), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati pred slabimi stotimi leti, potemtakem v času, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred. Ko je žirija na letošnjem Festivalu slovenskega filma za najboljši film razglasila Gromov eksperiment, se je zdelo, da je s tem izrekla nezaupnico Slovenskemu filmskemu centru in njegovim igranim celovečercem, toda s tem je izrekla tudi zaupnico glorifikaciji gibanja, navsezadnje, Gromov film, ki bolj beži proti nečemu kot pa pred nečim (ali nekom), je poziv h gibanju, poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne. Naj se že začne gibati. Naj že postane gibanje (magari val, novi val). Naj se že znebi te svoje ‘centristične’ zatohlosti, postanosti in zadahlosti. Naj se že prezrači. Morda je čas, da se vrne na Triglav. Se bo vsaj premaknil.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.«
– Muanis Sinanović, Radio Slovenija
»/…/ Ne misli, da bo kdaj mimo [je eden od lanskih] slovenskih filmskih vrhuncev, saj nas s tankočutnostjo popelje v svet, v katerem se gledalec in film drug drugemu odpirata, v katerem film ravno z ustvarjanjem močnih občutij in nikdar povsem definiranih atmosfer odpre prostor za gledalca, da ta prisluhne njegovi pripovedi in občutkom ter hkrati sam naseli njegove pokrajine.«
– Robert Kuret, Delo