Zgodba o dveh zelo različnih ženskah, ki se srečata v bolnišnici, kamor prideta rodit, ter nepričakovanih zapletih, ki sledijo. Najnovejši film Pedra Almodóvarja je odprl letošnji Beneški filmski festival in Penélope Cruz prinesel tamkajšnjo nagrado za najboljšo igralko.

nagrade

Benetke (otvoritveni film, nagrada za najboljšo igralko); Palm Springs (nagrada za mednarodno zvezdo); osem nominacij za nagrado goya


ALMODÓVAR MED ZIBKO IN GROBOM

O grajenju filmskih »svetov« ali »vesolij« ponavadi govorimo v kontekstu velikih studijskih filmov kot so Vojna Zvezd, Spiderman, Varuhi vesolja, Iron Man in podobne franšize, ki okoli osrednje filmske zgodbe in likov gradijo komplicirane odvode nadaljevanj in predzgodb ter se na koncu pretočijo še v celo vrsto televizijskih oz. »streaming« nadaljevank in serij (Mandalorian, The Book Ob Boba Fett, Luke Cage, The Iron Fist ....), kjer se ob prehajanju iz enega do drugega filma lahko »izgubijo« cele generacije igralcev in filmskih ustvarjalcev. Nekaj podobnega najdemo tudi pri španskem režiserju Pedru Almodóvarju, ki je med evropskimi filmskimi avtorji verjetno najbolj dosledno in konsistentno gradil svoje filmsko »vesolje«. Številni filmski režiserji imajo značilen slog, ampak nihče v svoje filme ne vplete toliko prepoznavnih vizualnih elementov, barvnih palet, prodorne glasbe in melodrame kot prav Almodóvar. Njegovo »vesolje« nam bo takoj znano in če ste ga obiskali v preteklosti, se boste po vsej verjetnosti rade volje vrnili. Takšna je vsaj moja izkušnja – Almodóvar verjetno ni moj najljubši filmski avtor, je pa tisti, h kateremu se najraje (vedno znova) vračam. Saj ne, da je njegova filmska resničnost tako drugačna od vseh drugih, je pa unikatna njegova verzija Španije, saj predstavlja smiselno nadaljevanje njenih estetskih in literarnih tradicij ter zapuščine surrealizma in neobrzdanega patosa flamenka. Pri grajenju svojega »vesolja« je Almodóvar tokrat dodal tamatiko, ki se je je v preteklosti izogibal: državljansko vojno in štiri desetletja diktature, ki so ji sledila. To obdobje je za Špance najmanj tako razdiralno in boleže kot za nas obdobje pred, med in po drugi svetovni vojni ter delitev na »partizane« in »domobrance«, ki vztraja in jo čutimo še danes. V filmu »Vzporedni materi« se tragičnih dogodkov, ki zahtevajo vsaj neke vrste katarzo, loti z obrnjenim postopkom: razdiralnega dogodka v zgodovini države se loti z radziralnim dogodkom v življenju dveh nosečnic v sedanjem času, ki se po slučaju srečata v porodnišnici. Obe bodoči materi ne bi mogli biti bolj drugačni. Janis (Penelope Cruz) je že malce starejša, neodvisna, samosvoja fotografinja, ki življenje ureja po svojih lastnih vzgibih, Ana (Milena Smit ) pa je še skoraj najstnica, popolnoma neizkušena, z dominantno mamo igralko, ki usmerja njeno življenje. Janis je ena izmed »navadnih«, odrasla je pri babici na deželi, svojo kariero fotografinje si je zgradila sama, Ana pa ima privilegirano aristokratsko ozadje.

»Zgodba se začne z Janis, ki išče način, kako odpreti množično grobišče, v katerem je pokopan njen pradedek, umorjen v španski državljanski vojni, konča pa se tri leta pozneje, ko grobišče končno odprejo. Vmes in v središču filma je njeno razmerje z Ano, ki se zaplete na zelo nepričakovane načine. Film govori o prednikih in potomcih, o resnici zgodovinske preteklosti in najintimnejši resnici likov. Prek treh zelo različnih mater govori o identiteti in materinski ljubezni. Poleg Janis in Ane je tu namreč še Anina mati, sebična in brez slehernega materinskega čuta. Prav nepopolnosti teh mater, tako zelo drugačnih od junakinj, ki so se doslej pojavile v mojih filmih, so me kot pripovedovalca najbolj privlačile. Janis je najtežji lik, kar jih je Penélope Cruz kdaj igrala, in verjetno tudi najbolj boleč. Rezultat je čudovit. Ob njej nastopi mlada Milena Smit, veliko razodetje filma. Čistost in nedolžnost njene Ane poudarita Janisine temnejše plati. /…/ Priznam, da me navdušujeta Janisina kompleksnost in odločnost. Med pisanjem scenarija, ko so liki že živi, včasih postanejo neodvisni od avtorja, on pa lahko le še prevzame vlogo notarja ali medija. /…/ Ta del v procesu pisanja scenarija je zelo skrivnosten in ga je težko razložiti. A tako se mi je zgodilo z Janis. Mislim, da je njen položaj najtežji od vseh, v katere sem doslej postavil svoje like (poleg Elene Anaye v Koži, v kateri živim). Zaradi edinstvenosti in nejasnosti situacije, v kateri se znajde junakinja, je bilo Penélope Cruz težko ponuditi kakršnekoli reference iz resničnega življenja. Režiral sem jo skozi natančen proces, v katerem se mi je morala prepustiti kot v stanju hipnoze. Zadržal sem poplavo solz, saj je Penélope zelo čustvena in bi jokala od začetka do konca, vendar je solze znala nadomestiti z ravno pravšnjo mero krivde in sramu /…/. Francova množična grobišča so pomembna tema, ki se je dotaknem na koncu filma. V prvih osnutkih scenarija je bila bolj prisotna, vendar je posrkala vse okoli sebe. Premočna je, da bi jo lahko združil z drugimi temami, zato sem se odločil pripovedovati o Janisinih preizkušnjah, o njenem odnosu z Ano in njunima hčerkama, o moralni dilemi, s katero se glavna junakinja spopada. Da bi zgodbo lahko razvil, sem sklenil odprtje groba prihraniti za konec. Kljub temu upam, da bo film pripomogel k osvetlitvi tega perečega in aktualnega problema španske družbe. /…/ Film se spremeni v zadnjem delu, ko se Janis in Arturo odpravita v njeno vas, da bi sorodnikom žrtev odvzela vzorce DNK. Vsa njihova pričevanja izhajajo iz resničnosti. Kljub drami naše preteklosti – državljanski vojni – film v tistem trenutku vstopi v območje olajšanja in čustev. V pričevanjih sorodnikov ni želje po obračunavanju ali maščevanju. Na koncu člani nevladne organizacije, ki so okostja odkopali, skupaj z nekaterimi sorodniki ležejo v izpraznjeno grobišče, posnemajoč položaje, v katerih so bila trupla najdena. To je poklon živih mrtvim.« Pedro Almodóvar

Ker sem prej že govoril o katarzi, se moramo po Almodóvarjevem izčrpnem opisu filma dotakniti še njegovega zaključka, ko režiser svojo pozornost popolnoma posveti posledicam državljanske vojne. Predvsem je pri tem ključno odpuščanje, ki se iz odnosa med obema mamama logično preseli na prizorišče izkopa izgubljenih sorodnikov na robu vasi, kjer je Janis odraščala. Izkop služi kot kolektivna katrza, kot veliko očiščenje in možnost za odpuščanje. Obenem pa prav konec filma poskrbi za enega najbolj čustvenih prizorov v Almodóvarjevem opusu – no, vsaj po mojem mnenju – pri čemer govorimo o avtorju, ki nam je postregel z res veliko čustvenimi trenutki. Inscenacija »živega« groba - uprizori jo ekipa, ki je izkopala pokojne - je velikodušno pietetno dejanje, ki film zaokroži z odločno spravno noto. Zelo poučen trenutek za vse, ki so in še vedno podlegajo delitvam zaradi prepričanja, maščevanjem in pogrevanju zgodovinskih »resnic«. Skoraj bi si lahko mislili, da Almodóvar nad njimi zamahne z roko in jim pošlje prizor presunljive lepote. Tako kot zna samo on :)

Jure Matičič

portret avtorja
Pedro Almodóvar (1949, Calzada de Calatrava), režiser in scenarist, se je v štiridesetletni karieri uveljavil kot veliki auteur in hkrati kontroverzni enfant terrible sodobne španske kinematografije, mojster barvitih, čutnih melodram in zlasti upodabljanja močnih, slikovitih ženskih likov. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo ravno zapreti svoja vrata. Tako si je kupil superosmičko in začel snemati kratke filme na lastno pest. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniem Banderasom, predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja. Mednarodni preboj in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla vrtoglava farsa Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), na domačih tleh pa je že z naslednjim filmom Zveži me! (¡Átame!, 1990), v katerem se ženska (režiserjeva muza Victoria Abril) zaljubi v svojega ugrabitelja, požel ogorčenje in očitke zaradi domnevne mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma, tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško priznani vaji v filmu noir Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009) je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Sledili sta melodrama Julieta (2016), posneta po kratkih zgodbah Alice Munro, ter Bolečina in slava (Dolor y gloria, 2019), režiserjeva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja, film pa je prejel tudi nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec. Almodóvarjev najnovejši film Vzporedni materi (Madres paralelas) je odprl zadnji festival v Benetkah, kjer je Penélope Cruz prejela nagrado za najboljšo igralko.

odmevi medijev
»Vzporedni materi prisegata na dialog namesto na filmske manierizme; na naravnost z vsemi protislovji vred; na svetlobe in sence svojih likov. To politično, a tudi globoko človeško delo nam predstavi junakinjo, Penélope Cruz, v kateri se zgosti ves duh filma, narejenega iz srca in kosti, nežnosti in osvobajajočega duha.« Beatriz Martínez, Fotogramas

»V svetu, ki je postal previden in premišljen (ne po lastni izbiri, temveč iz nuje), nas ta ekstravagantni, prekipevajoči, veličastno zmedeni film /…/ spomni, koliko širine, kaosa in življenjske sile lahko vsebuje tanek snop svetlobe, projiciran na platno. Almodóvar se po razmeroma zadržanih Bolečini in slavi ter Julieti vrača z žarečimi barvami, da bi nam pomagal znova odkriti pozabljeno umetnost drznosti.« Jessica Kiang, The Playlist

»Almodóvar zna še vedno zbujati zgražanje, izgubil pa ni niti transgresivnega in nekonformističnega duha svojih začetkov. Toda namesto z ikonoklazmom in škandaloznostjo se izraža s prečiščevanjem svojega sloga in jasnim, celo didaktičnim podajanjem diagnoze trenutne stvarnosti. Vendar tu ne gre za konservativen preobrat v njegovi karieri, temveč za rezultat evolucije, ki je ne bi mogli razumeti brez režiserjeve sprave z lastnimi fantomi, prikazane že v mojstrski Bolečini in slavi. /…/ Liki v Vzporednih materah so vedno znova podvrženi zakonom resnice. To je lahko ‘naravna’ resnica, ki se kaže na primer v vezi med materama in njunima biološkima hčerama; čustvena resnica, ki se izraža v spoštovanju vsakega lika do osebne svobode drugih; in končno zgodovinska resnica, izvirajoča iz odločnosti tistih, ki si nikoli ne nehajo prizadevati, da bi našli trupla svojih v vojni izgubljenih sorodnikov. Almodóvar z drzno gradnjo mostu med izražanjem osebne (in spolne) svobode ter trdovratnim spominom potomcev žrtev zgodovinskega barbarstva ustvari pomemben film, delo velike čustvene in politične globine.« Manu Yáñez, Fotogramas

»Izvrstni Vzporedni materi Pedra Almodóvarja – film, ki bi ga moral vsak imeti rad
– John Waters, Artforum

»Le naj nihče ne reče, da Almodóvarju primanjkuje ambicioznosti. Če filmu na koncu umanjkata zloščenost in celovitost Bolečine in slave /…/, to uspešno nadomesti z vzdušjem čustveno nabite intimnosti, hkrati pa razgrne pravo bogastvo idej, pri čemer pusti nekaj vznemirljivih odprtih koncev, ki jih je vredno zagrabiti in raziskati. /…/ Film prežemajo stiske in pretresajo tragedije, a se na koncu poslovi s sporočilom upanja.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Film med drugim zaznamuje močan občutek prilagojenosti svetu, pripravljenost gledati skozi oči drugih (recimo temu empatija), posejana po zgodbi, v kateri ni niti enega samega zlega lika. Soočen s sodobno realnostjo, v kateri vladajo mačizem, sovraštvo in krutost, se Almodóvar zateče v žensko vesolje – svoj zasebni paradiž – in slavi njegovo raznolikost.«
– Manu Yáñez Murillo, Film Comment

»O Vzporednih materah je skoraj nemogoče pisati, ne da bi vam povedala stvari, ki jih tudi sama pred ogledom raje ne bi vedela. /…/ Preprosto oglejte si ga in uživajte v opazovanju samih sebe, kako se odzivate na ganljivo in moralno kompleksno melodramo
– Catherine Bray, Film of the Week


VZPOREDNI MATERI

izvirni naslov: Madres paralelas
zvrst: drama
režiser: Pedro Almodóvar
scenarij: Pedro Almodóvar
igrajo: Penélope Cruz, Milena Smit, Israel Elejalde, Aitana Sánchez-Gijón, Julieta Serrano, Rossy De Palma
dolžina: 123'
lokacija: Mestni kino Domžale

VZPOREDNI MATERI

Izvirni naslov: Madres paralelas
Zvrst: drama
Režiser: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar
Igrajo: Penélope Cruz, Milena Smit, Israel Elejalde, Aitana Sánchez-Gijón, Julieta Serrano, Rossy De Palma
Dolžina: 123'
Lokacija: Mestni kino Domžale
Zgodba o dveh zelo različnih ženskah, ki se srečata v bolnišnici, kamor prideta rodit, ter nepričakovanih zapletih, ki sledijo. Najnovejši film Pedra Almodóvarja je odprl letošnji Beneški filmski festival in Penélope Cruz prinesel tamkajšnjo nagrado za najboljšo igralko.

nagrade

Benetke (otvoritveni film, nagrada za najboljšo igralko); Palm Springs (nagrada za mednarodno zvezdo); osem nominacij za nagrado goya


ALMODÓVAR MED ZIBKO IN GROBOM

O grajenju filmskih »svetov« ali »vesolij« ponavadi govorimo v kontekstu velikih studijskih filmov kot so Vojna Zvezd, Spiderman, Varuhi vesolja, Iron Man in podobne franšize, ki okoli osrednje filmske zgodbe in likov gradijo komplicirane odvode nadaljevanj in predzgodb ter se na koncu pretočijo še v celo vrsto televizijskih oz. »streaming« nadaljevank in serij (Mandalorian, The Book Ob Boba Fett, Luke Cage, The Iron Fist ....), kjer se ob prehajanju iz enega do drugega filma lahko »izgubijo« cele generacije igralcev in filmskih ustvarjalcev. Nekaj podobnega najdemo tudi pri španskem režiserju Pedru Almodóvarju, ki je med evropskimi filmskimi avtorji verjetno najbolj dosledno in konsistentno gradil svoje filmsko »vesolje«. Številni filmski režiserji imajo značilen slog, ampak nihče v svoje filme ne vplete toliko prepoznavnih vizualnih elementov, barvnih palet, prodorne glasbe in melodrame kot prav Almodóvar. Njegovo »vesolje« nam bo takoj znano in če ste ga obiskali v preteklosti, se boste po vsej verjetnosti rade volje vrnili. Takšna je vsaj moja izkušnja – Almodóvar verjetno ni moj najljubši filmski avtor, je pa tisti, h kateremu se najraje (vedno znova) vračam. Saj ne, da je njegova filmska resničnost tako drugačna od vseh drugih, je pa unikatna njegova verzija Španije, saj predstavlja smiselno nadaljevanje njenih estetskih in literarnih tradicij ter zapuščine surrealizma in neobrzdanega patosa flamenka. Pri grajenju svojega »vesolja« je Almodóvar tokrat dodal tamatiko, ki se je je v preteklosti izogibal: državljansko vojno in štiri desetletja diktature, ki so ji sledila. To obdobje je za Špance najmanj tako razdiralno in boleže kot za nas obdobje pred, med in po drugi svetovni vojni ter delitev na »partizane« in »domobrance«, ki vztraja in jo čutimo še danes. V filmu »Vzporedni materi« se tragičnih dogodkov, ki zahtevajo vsaj neke vrste katarzo, loti z obrnjenim postopkom: razdiralnega dogodka v zgodovini države se loti z radziralnim dogodkom v življenju dveh nosečnic v sedanjem času, ki se po slučaju srečata v porodnišnici. Obe bodoči materi ne bi mogli biti bolj drugačni. Janis (Penelope Cruz) je že malce starejša, neodvisna, samosvoja fotografinja, ki življenje ureja po svojih lastnih vzgibih, Ana (Milena Smit ) pa je še skoraj najstnica, popolnoma neizkušena, z dominantno mamo igralko, ki usmerja njeno življenje. Janis je ena izmed »navadnih«, odrasla je pri babici na deželi, svojo kariero fotografinje si je zgradila sama, Ana pa ima privilegirano aristokratsko ozadje.

»Zgodba se začne z Janis, ki išče način, kako odpreti množično grobišče, v katerem je pokopan njen pradedek, umorjen v španski državljanski vojni, konča pa se tri leta pozneje, ko grobišče končno odprejo. Vmes in v središču filma je njeno razmerje z Ano, ki se zaplete na zelo nepričakovane načine. Film govori o prednikih in potomcih, o resnici zgodovinske preteklosti in najintimnejši resnici likov. Prek treh zelo različnih mater govori o identiteti in materinski ljubezni. Poleg Janis in Ane je tu namreč še Anina mati, sebična in brez slehernega materinskega čuta. Prav nepopolnosti teh mater, tako zelo drugačnih od junakinj, ki so se doslej pojavile v mojih filmih, so me kot pripovedovalca najbolj privlačile. Janis je najtežji lik, kar jih je Penélope Cruz kdaj igrala, in verjetno tudi najbolj boleč. Rezultat je čudovit. Ob njej nastopi mlada Milena Smit, veliko razodetje filma. Čistost in nedolžnost njene Ane poudarita Janisine temnejše plati. /…/ Priznam, da me navdušujeta Janisina kompleksnost in odločnost. Med pisanjem scenarija, ko so liki že živi, včasih postanejo neodvisni od avtorja, on pa lahko le še prevzame vlogo notarja ali medija. /…/ Ta del v procesu pisanja scenarija je zelo skrivnosten in ga je težko razložiti. A tako se mi je zgodilo z Janis. Mislim, da je njen položaj najtežji od vseh, v katere sem doslej postavil svoje like (poleg Elene Anaye v Koži, v kateri živim). Zaradi edinstvenosti in nejasnosti situacije, v kateri se znajde junakinja, je bilo Penélope Cruz težko ponuditi kakršnekoli reference iz resničnega življenja. Režiral sem jo skozi natančen proces, v katerem se mi je morala prepustiti kot v stanju hipnoze. Zadržal sem poplavo solz, saj je Penélope zelo čustvena in bi jokala od začetka do konca, vendar je solze znala nadomestiti z ravno pravšnjo mero krivde in sramu /…/. Francova množična grobišča so pomembna tema, ki se je dotaknem na koncu filma. V prvih osnutkih scenarija je bila bolj prisotna, vendar je posrkala vse okoli sebe. Premočna je, da bi jo lahko združil z drugimi temami, zato sem se odločil pripovedovati o Janisinih preizkušnjah, o njenem odnosu z Ano in njunima hčerkama, o moralni dilemi, s katero se glavna junakinja spopada. Da bi zgodbo lahko razvil, sem sklenil odprtje groba prihraniti za konec. Kljub temu upam, da bo film pripomogel k osvetlitvi tega perečega in aktualnega problema španske družbe. /…/ Film se spremeni v zadnjem delu, ko se Janis in Arturo odpravita v njeno vas, da bi sorodnikom žrtev odvzela vzorce DNK. Vsa njihova pričevanja izhajajo iz resničnosti. Kljub drami naše preteklosti – državljanski vojni – film v tistem trenutku vstopi v območje olajšanja in čustev. V pričevanjih sorodnikov ni želje po obračunavanju ali maščevanju. Na koncu člani nevladne organizacije, ki so okostja odkopali, skupaj z nekaterimi sorodniki ležejo v izpraznjeno grobišče, posnemajoč položaje, v katerih so bila trupla najdena. To je poklon živih mrtvim.« Pedro Almodóvar

Ker sem prej že govoril o katarzi, se moramo po Almodóvarjevem izčrpnem opisu filma dotakniti še njegovega zaključka, ko režiser svojo pozornost popolnoma posveti posledicam državljanske vojne. Predvsem je pri tem ključno odpuščanje, ki se iz odnosa med obema mamama logično preseli na prizorišče izkopa izgubljenih sorodnikov na robu vasi, kjer je Janis odraščala. Izkop služi kot kolektivna katrza, kot veliko očiščenje in možnost za odpuščanje. Obenem pa prav konec filma poskrbi za enega najbolj čustvenih prizorov v Almodóvarjevem opusu – no, vsaj po mojem mnenju – pri čemer govorimo o avtorju, ki nam je postregel z res veliko čustvenimi trenutki. Inscenacija »živega« groba - uprizori jo ekipa, ki je izkopala pokojne - je velikodušno pietetno dejanje, ki film zaokroži z odločno spravno noto. Zelo poučen trenutek za vse, ki so in še vedno podlegajo delitvam zaradi prepričanja, maščevanjem in pogrevanju zgodovinskih »resnic«. Skoraj bi si lahko mislili, da Almodóvar nad njimi zamahne z roko in jim pošlje prizor presunljive lepote. Tako kot zna samo on :)

Jure Matičič

portret avtorja
Pedro Almodóvar (1949, Calzada de Calatrava), režiser in scenarist, se je v štiridesetletni karieri uveljavil kot veliki auteur in hkrati kontroverzni enfant terrible sodobne španske kinematografije, mojster barvitih, čutnih melodram in zlasti upodabljanja močnih, slikovitih ženskih likov. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo ravno zapreti svoja vrata. Tako si je kupil superosmičko in začel snemati kratke filme na lastno pest. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniem Banderasom, predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja. Mednarodni preboj in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla vrtoglava farsa Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), na domačih tleh pa je že z naslednjim filmom Zveži me! (¡Átame!, 1990), v katerem se ženska (režiserjeva muza Victoria Abril) zaljubi v svojega ugrabitelja, požel ogorčenje in očitke zaradi domnevne mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma, tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško priznani vaji v filmu noir Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009) je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Sledili sta melodrama Julieta (2016), posneta po kratkih zgodbah Alice Munro, ter Bolečina in slava (Dolor y gloria, 2019), režiserjeva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja, film pa je prejel tudi nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec. Almodóvarjev najnovejši film Vzporedni materi (Madres paralelas) je odprl zadnji festival v Benetkah, kjer je Penélope Cruz prejela nagrado za najboljšo igralko.

odmevi medijev
»Vzporedni materi prisegata na dialog namesto na filmske manierizme; na naravnost z vsemi protislovji vred; na svetlobe in sence svojih likov. To politično, a tudi globoko človeško delo nam predstavi junakinjo, Penélope Cruz, v kateri se zgosti ves duh filma, narejenega iz srca in kosti, nežnosti in osvobajajočega duha.« Beatriz Martínez, Fotogramas

»V svetu, ki je postal previden in premišljen (ne po lastni izbiri, temveč iz nuje), nas ta ekstravagantni, prekipevajoči, veličastno zmedeni film /…/ spomni, koliko širine, kaosa in življenjske sile lahko vsebuje tanek snop svetlobe, projiciran na platno. Almodóvar se po razmeroma zadržanih Bolečini in slavi ter Julieti vrača z žarečimi barvami, da bi nam pomagal znova odkriti pozabljeno umetnost drznosti.« Jessica Kiang, The Playlist

»Almodóvar zna še vedno zbujati zgražanje, izgubil pa ni niti transgresivnega in nekonformističnega duha svojih začetkov. Toda namesto z ikonoklazmom in škandaloznostjo se izraža s prečiščevanjem svojega sloga in jasnim, celo didaktičnim podajanjem diagnoze trenutne stvarnosti. Vendar tu ne gre za konservativen preobrat v njegovi karieri, temveč za rezultat evolucije, ki je ne bi mogli razumeti brez režiserjeve sprave z lastnimi fantomi, prikazane že v mojstrski Bolečini in slavi. /…/ Liki v Vzporednih materah so vedno znova podvrženi zakonom resnice. To je lahko ‘naravna’ resnica, ki se kaže na primer v vezi med materama in njunima biološkima hčerama; čustvena resnica, ki se izraža v spoštovanju vsakega lika do osebne svobode drugih; in končno zgodovinska resnica, izvirajoča iz odločnosti tistih, ki si nikoli ne nehajo prizadevati, da bi našli trupla svojih v vojni izgubljenih sorodnikov. Almodóvar z drzno gradnjo mostu med izražanjem osebne (in spolne) svobode ter trdovratnim spominom potomcev žrtev zgodovinskega barbarstva ustvari pomemben film, delo velike čustvene in politične globine.« Manu Yáñez, Fotogramas

»Izvrstni Vzporedni materi Pedra Almodóvarja – film, ki bi ga moral vsak imeti rad
– John Waters, Artforum

»Le naj nihče ne reče, da Almodóvarju primanjkuje ambicioznosti. Če filmu na koncu umanjkata zloščenost in celovitost Bolečine in slave /…/, to uspešno nadomesti z vzdušjem čustveno nabite intimnosti, hkrati pa razgrne pravo bogastvo idej, pri čemer pusti nekaj vznemirljivih odprtih koncev, ki jih je vredno zagrabiti in raziskati. /…/ Film prežemajo stiske in pretresajo tragedije, a se na koncu poslovi s sporočilom upanja.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Film med drugim zaznamuje močan občutek prilagojenosti svetu, pripravljenost gledati skozi oči drugih (recimo temu empatija), posejana po zgodbi, v kateri ni niti enega samega zlega lika. Soočen s sodobno realnostjo, v kateri vladajo mačizem, sovraštvo in krutost, se Almodóvar zateče v žensko vesolje – svoj zasebni paradiž – in slavi njegovo raznolikost.«
– Manu Yáñez Murillo, Film Comment

»O Vzporednih materah je skoraj nemogoče pisati, ne da bi vam povedala stvari, ki jih tudi sama pred ogledom raje ne bi vedela. /…/ Preprosto oglejte si ga in uživajte v opazovanju samih sebe, kako se odzivate na ganljivo in moralno kompleksno melodramo
– Catherine Bray, Film of the Week


 
Maj 2022
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31