Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film o gledališki predstavi Boris, Milena, Radko in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile: o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič in igralcih Radku Poliču in Borisu Cavazzi. To je zgodba o ljubezenskem trikotniku in o večplastnem ter popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov. Film dokumentira štirimesečni proces nastajanja gledališke predstave od prve vaje do premiere in hkrati odstira osebno življenje umetnikov ter pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.
nagrade
Vesna za posebne dosežke – Festival slovenskega filma, Portorož.
zanimivosti
iz prve roke
»To je film o ustvarjanju gledališke predstave. Film dokumentira nastajanje te predstave in njene protagoniste ter hkrati pripoveduje zgodbo o odnosu med resničnostjo in domišljijo, o odnosu med dejstvi in fikcijo. Film govori o odnosu med zelo osebnim in med javnim pogledom na umetnost, o našem nagnjenju do prepletanja najintimnejših življenjskih izkušenj z zgodbami, ki jih ustvarjamo in pripovedujemo. To je film, ki poskuša definirati, kaj od (iz)povedanega je ekshibicionizem in kaj je iskreno in včasih tudi boleče soočenje s samim seboj.« Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin
portret avtorjev
Matjaž Ivanišin, rojen leta 1981 v Mariboru, je diplomiral iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. V Kinodvoru smo si pred leti lahko ogledali njegov dokumentarec Karpopotnik, ki je bil v Portorožu nagrajen z vesno za najboljši scenarij, mednarodno premiero pa je doživel na festivalu v Rotterdamu. Ivanišinov najnovejši film Playing Men je letos poleti na mednarodnem filmskem festivalu FIDMarseille prejel nagrado Georgesa de Beauregarda, osvojil pa je tudi vesno za najboljši dokumentarec na zadnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Rajko Grlić se je rodil leta 1947 v Zagrebu, leta 1971 pa diplomiral na FAMU v Pragi. Kot režiser in scenarist se je med drugim podpisal pod filme Bravo Maestro (1978), Samo enkrat se ljubi (Samo jednom se ljubi, 1981), V žrelu življenja (U raljama života, 1984), Za srečo so potrebni trije (Za sreću je potrebno troje, 1986), Karavla (Karaula, 2006) in Naj ostane med nami (Neka ostane među nama, 2010). Grlićevi filmi so bili predvajani v kinematografih po vseh kontinentih, v tekmovalnih programih vodilnih filmskih festivalov, vključno s festivalom v Cannesu, ter prejeli številne nagrade. Režiserjev zadnji celovečerec Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, 2016) smo lahko lansko leto gledali tudi v Mestnem kinu Domžale.
odmevi medijev
»Ivanišin in Grlić sta brez patosa, ki sicer pritiče gledališču in igralcem, ustvarila emotivno nabit, a obenem mehko zadržan film, ki ga poganjajo filigranski psihološki detajli, spleteni tako med resničnimi osebami kot njihovimi dramskimi dvojniki, pri tem pa sta ustvarila tudi poklon gledališču kot prostoru iluzije, vsem trem igralcem in režiserju. Prizor, v katerem Jovanović po koncu uspešne premiere osamljen sedi v kotu in kadi, je ena najganljivejših in naravnost butičnih 'opomb' k minljivosti gledališke resničnosti.« Ženja Leiler, Delo
»
Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić sta s filmom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba ustvarila tako doživeto meditacijo o izjemni vztrajnosti ljubezni kot tudi ekspresivno parabolo o staranju in veličasten poklon morda najmočnejši generaciji slovenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev. Ampak še pred vsem tem gre za film, ki bi s svojo izjemno toplino lahko talil ledenike, tudi tiste največje.« utemeljitev nagrade za posebne dosežke, FSF, Portorož
